Sv. Krištof.

Sto narodnih legend
Anton Kosi

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Krištof je bil pogan. Visok je bil dvanajst komolcev, močne in čvrste rasti. Preden je bil krščen, se je imenoval Ofer. Kadar je dorasel, je mislil sam v sebi: »Po svetu pojdem in si poiščem najmočnejšega gospodarja. Njega bodem služil!« Kakor je mislil, tako storil. Šel je po svetu in zvedel za mogočnega kralja, kateri je zapovedal veliki deželi in mnogim ljudem. Ofer gre služit rečenega kralja. A nekega dne pride h kralju pevec in prepeva prav vesele pesmi. Končno tudi zapoje smešno pesem o vragu. Ob tej pesmi se kralj prekriža, zakaj bil je kristjan. A Ofer ni znal še ničesar o znamenju sv. križa in njegovi moči; zato se je začudil in je vprašal kralja: »Gospodar, kaj pa pomeni to znamenje?«

Ali kralj mu ni hotel povedati ničesar o znamenju sv. križa, ker je bil Ofer pogan. Zato je dejal Ofer: »Gospodar, ako mi dalje ne poveš, te nečem služiti dalje.« – »Povem ti resnico«, reče kralj. »Glej, če kdo govori o vragu, se blagoslovim s tem znamenjem, da ne dobi vrag moči od mene.« Ofer reče: »Ali se ga bojiš? Ali je moč njegova tolika, da bi ti mogel nahuditi? Dolgo sem služil, ker sem mislil, da ga ni močnejšega od tebe. No, ker vidim, da se bojiš vraga, ga pojdem iskat, dokler ga ne najdem, in služil bodem njega, ki je močnejši od tebe.«

Ofer gre po svetu iskat vraga. Ali nihče ga mu ni mogel pokazati, dasi je povsod vpraševal po njem.

Nekega dne zaide v veliko puščavo. Zdajci prihruje velika tolpa vojakov proti njemu. Pred njo je jezdil črn, strašen jezdec. Ta ustavi Ofra in mu reče: »Koga iščeš?« – Ofer odgovori: »Iščem vraga; rad bi ga služil.« – »Vrag sem jaz«, odgovori jezdec; »ako iščeš mene, tukaj me imaš.« Ofer je odslej služil vraga.

Nekega dne je prišla tolpa do razpotja, kjer je stal križ. Vrag se ogne s poti in reče Ofru, da neče jezditi naravnost po nji.

Ofer se začudi in reče: »Gospodar, povej mi, zakaj se izogiblješ poti?« Vrag bi bil rad zamolčal vzrok, ali Ofer mu je zapretil, da ga ne bode služil dalje. Zatorej reče vrag: »Glej, tam je stalo znamenje križa, na katerega so bili židje pribili Kristusa; tega se bojim in moram bežati pred njim.« Orfej odgovori: »Ako se bojiš Gospodovega znamenja, mora biti Kristus močnejši od tebe. Njega si poiščem!« Ofer je šel zdaj san dalje po svetu; povpraševal je po Kristusu in prišel k pobožnemu puščavniku. Ta mu je povedal, kako močan kralj je Gospod in kako lepo plačuje služabnike. Zatorej obljubi Ofer puščavniku, da hoče služiti Kristusa zvesto in pridno. Tak govor je bil puščavniku po godu, zatorej je dejal: »Gospod sovraži grešno življenje, samo onim izkazuje milost, kateri žive pobožno. Glej, Ofer, tu mimo teče velika reka; niti mosta niti brvi ni preko nje. Ako hočeš prenašati ljudi preko te vode v božjem imenu, bode tvoje dejanje Bogu po volji: saj ti ni dal zaman moči in velikosti.«

»Dobro, storim po tvoji besedi«, odgovori Ofer.

Ob vodi si je napravil kočo. Mnogo ljudi je prihajalo do reke; nosil jih je preko vode ponoči in podnevi. Neko noč je bil Ofer zelo truden od dela. Leže torej in sladko zaspi. Ali ni dolgo spal, ko je zaslišal otroški glas: »Ofer, pridi pome!« Ofer vstane, gre pogledat, ali ne najde nikogar. Zopet torej leže in zaspi. Ali drugič ga pokliče glas. Tudi zdaj ne najde nikogar in zaspi. Tretjič začuje glas in najde dečka. Vzdigne ga na rame, vzame palico v roko in gre v vodo. Ali voda je narastala, deček je bil težak, kakor bi bil svinčen; Ofer je mislil, da utone. Zatorej reče: »O deček, težak si, kakor bi nosil ves svet!«

»Res«, odgovori deček, »saj nosiš več nego ves svet; njega nosiš, ki ga je bil ustvaril!«

In glej, otrokova teža je potisnila Ofra pod vodo, a deček je dejal: »Krstim te v imenu očeta, Sina in Svetega Duha. Prej so me imenovali Ofra, odslej ti bode ime Krištof. Palico zasadi v zemljo; spoznal bodeš mojo moč, zakaj jutri bode cvetla in rodila sad!« Rekši je deček izginil. Bil je Kristus sam. A Krištof je bil vesel; zahvalil se je Bogu za milost, katero mu je bil izkazal, in je vsadil palico v suho zemljo. Črez noč je vzraslo iz nje drevo, je cvetlo in obrodilo sad.

Ko je Krištof to ugledal, se je razveselil, vzel križ Gospodov na rame in ga služil do smrti.

Po »Zlati legendi« poslovenil Fr. Hubad.