potopisi, katere je objavil v raznih časih in raznih časopisih. Nekateri izmed njih, n. pr. »Pot iz Ljubljane v Šiško« ali »Kako se je Slinjarju iz Gólavca po svetu godilo?« imajo namen s satiro in ironijo šibati napake slovenskih turističnih pisateljev; drugi pa n. pr. »Gostba v Mazinu«, »Spomini s pota« in »Med Savo in Dravo« smejo se prištevati pravim biserom našega slovstva. Število slovenskih potopisov je — legijon! A kje je brati potopis, ki bi se le iz daleka mogel primerjati Erjavčevemu potopisu »Na kraški zemlji«? Vzemi v roke ta potopis in bêri ga, ne vzdržiš se solze! Kako ti je tu opisano kraško ognjišče,»beseda« v kraški vasi, pri kateri zložno sodelujejo sivi župnik, mladi kapelan, šibki učitelj, kmetski fantje, zorna dekleta, in se napósled vsi vaščanje od prijazne deklamovalke do sivega očeta župana navdušijo za sveto stvar domovinsko, da stojé in odkriti na župnikovo znamenje zapojó: »Hej, Slovenci!« Pravijo, da je kitajski car ukazal Državinovo odo »Bog« z zlatom in svilo vezti ter jo obesiti na steno palače svoje. Tako bi moral tudi nedosežni ta potopis viseti po hišah naših, kakor pravi vzor lepe pisave, prijaznega humorja in poštenega mišljenja v vzgled in posnemanje mladim pisateljem našim.
Drobnejših spisov Erjavčevih ne bodem našteval, dasitudi oní niso brez pomena. Tudi ne bodem pripovedoval, koliko je prejšnja leta pisal v »Slovenski Narod« in kako zdušno je zlasti zadnja leta pomagal pri »Soči«; kakó je prirejal g. prof. Pleteršniku za slovenski slovár prirodopisno terminologijo, kako je šel na roko prof. Čebularju pri njegovi »Fiziki«, kako je pomagal gosp. Funtku pri njegovem »Zlatorogu«, g. prof. Glovackemu pri njegovi flori, g. Kramarju pri njegovem »Kmetijskem berilu« i mnogim mnogim drugim. Omeniti hočem samó, da je zadnje čase pripravljal za tisek »Malakologične razmere mejne grofije Isterske« in »Zoologične črtice s kvarnerskih otokov« in da je študiral zlasti ribe ter zadnjih pet let v ta namen prepotoval vse Primorje in vso Kranjsko; toda ni mu bilo dano završiti vélikih teh svojih del.
Poročilo moje o književnem delovanji Erjavčevem bilo bi pa jako nedostatno, ko bi izrecno ne poudaril,
