in razrešil.« — Novelo »Zamorjeni cvet« prevéva neka posebno blaga melanholija. In kako bi je ne; saj nam je pisatelj v nji, sevéda v pesniški obliki, podal žalostno zgodovino prve svoje nesrečne ljubezni. Valentin, ki po neizmernih gozdih daljne Minnesotte in ob prostih bregovih veličastnega Missisipija išče mirú in pokoja srcu svojemu, to je mutatis mutandis Erjavec sam, in nesrečno omožena in zapuščena Regina v lepem slovenskem grádu, kateri hoče póčiti v brezkončni bridkosti srce, to je bivša nevesta njegova, katero je izgubil, kakor mi je sam rekel, po svoji krivdi. In kako je pisana ta povest! Kakó lepó se prilega elegični ton nesrečnemu koncu dejanja! In s prvo vrstico vzbudí pisatelj zanimanje bralčevo, katero rase od odstavka do odstavka; bojiš se konca in vender ga komaj pričakuješ!
Le škoda, da ta povest zaostaja v kompoziciji, v tehniki, v značajih delujočih oseb, v motivaciji dejanja za drugimi povestimi Erjavčevimi. (Dr. L. Požar v »Ljubljanskem Zvonu« IX, na 626. stráni.)
Kaj pa naj rečem o njegovi noveli »Huzarji na Polici?« Samó jedno napako ima, to namreč, da je prekratka! Kakor v »Raka« in »Mravljo«, tako je zbral Erjavec vse raznovrstne prednosti svoje pisave in jih položil v to povest. Živahno dejanje, dovršena karakteristika, prava resničnost poleg pesniškega zanosa, duhovit dijalog, humor, dovtip in šala — vse to podaje duši tvoji tisti slastni užitek, ki je svojstvo pravih klasičnih proizvodov. Ni ti še zamrl smeh na ustnih, že ti igra solza v očesi in težko ti je zbrati čute svoje ter povedati, katera oseba v povesti ti bolje ugaja, ali modri oče župan, ki brati ne zna, ali potepuh Matizelj, ki je zdaj, ko prihajajo huzarji v zapuščeno vas na vkvartiranje, najimenitnejša oseba v vasi zató, ker zna nekaj nemški lomiti; ali lepi vahtmajster, ali možaželjna vdova krčmaríca, ali ljubezniva Anka, ali premeteni huzar cigan Miško — dokler se vse tvoje zanimanje ne koncentruje okoli junaškega, značajnega in moškega ritmajstra Mokošinija in okoli živahne grajske Bèrte! —
Povedal sem že, da je bil Erjavec velik prijatelj peš-koraka in ako je le utegnil, porabil je vsak prost dan za daljši izlet. Odtod izvirajo mnogi njegovi
