Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/74

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Ptizh je papiga, lep, nuzni, veſeli,
Laſtni ſvoj dom na v’ Sináſki desheli,
V’ barkah kres morje pripela k’ nam.
Vel’ki goſpodi, zhi zhejo ga meti,
Mòrejo pénes prav doſti naihtéti:
Dvajſti krishakov[1] ma zéno en ſam.

Nizh jih ne griva, kaj sá-njega dajo;
˛Shale no ſmehé s’ njim doſtikrat majo,
Da njim na pitanje odgovor dá.
Njegova glava, kak ogon vſo ſéme,
Vſako beſedo bres truda gorpréme,
No njegov jesik jo guzhati sna.

Hrami navajen, kam koli vun-ide,
K’ ſvojemi domi (pa prasen ne) pride,
V’ kluni perneſe ſhtimane rezhí:
Kamzheke shlahtne no perſtane slate,
S’ tem on naredi goſpode bogate:
˛Srezhen, ker totega ptizha dobí!

Sadi pri pezhi en kmet ſedejozhi,
S’ vuſtmi no s’ ózhmi guzh poſluſhajozhi,
Sdêhne: Sdaj vôdo je dobil moj mlin.
Junze bom odal, bom kupil papigo,
Kmetizhkem’ deli pokasal bom figo:
Tak bo, kak gviſhno ſem kmetizhki ſin!

Kaj ſi napréj je vsel, to je kmet ſtóra[2].
Njeg’va papiga letí vun is dvora,
No kres en mali zhaſ pride nasaj.
V’ kluni perneſe koſ dragega kamna;
V’ ſtreho ga vtekne, no she ſe mozh plamna
Vſiple kres hrame, vſi v’ ognji ſo: jaj!

  1. Krishak: Kronenthaler.
  2. ˛Stóra: ſtoril.