Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/70

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Ne vupa ſkoro, denog pita:
»Prijatnik, ne saméri mi!
Kunſht tvoja meni je sakríta;
Jas proſim, meni jo odkri;«

»»Ti nesaſtopni!«« odgovóri
Zhemérno pavuk zhèrveki:
»»Kaj pitaſh? Kaj? Ne véſh, ti nori!
Da mi pri déli ſpaka ſi?
Kunſht moja ſe ne dá ſposnati,
Sadoſti je, da jas jo snam:
Zhi mojo délo le zhéſh snati,
Glej! muſhelin sa vezhnoſt tkam.««

Prevsetnoſt tota hitro ſkiſne,
Pohlevnoſt ſlajo ſkos dershí;
Gisdavez komaj vuſta ſtiſne,
She sa groboſt ſvoj lon dobí.[1] dekla ſi poiſhe,
No sne je ne vezh viditi,
S’ njim pavuzhino ’s ſtén ohriſhe,
No pavuka, no vezhnoſti.

Nobena kunſht nej’ hvale vredna,
Naj vel’ka je, kak koli zhé,
Zhi ſvéti rezh je ne potrebna,
Katero ona delat’ vé.
Saſlushi vuzhenik ſi hvalo,
Ker mladoſt v’ gisdi podvuzhí?
En kunſhten mojſter glih tak malo,
Ker gisdo s’ delom podredi.

__________

  1. Ométih Ométih: omélo, Borſtwiſch.