Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/66

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


˛Starín! pravizo, kero maſh
Do hraſta, jas mam tudi;
Zhi ſtari norz ſhe to ne snaſh,
Tak pitaj[1] mlade lúdi.««

Pa medved, ne navajeni
Poſluſhat’ shenſke guzhe,
Popréjme hraſta s’ tazami,
˛Se gor na véjo ſuzhe:
Do gnesde pride, no smermrá,
Da vidi vrane gole;
No vsdigne tazo gor, no dá
En shlak, no vſe pokôle.

Pa mati vrana odleti,
˛Samízhje[2] jese ſita; —
No lukna, v’ keri medved ſpí,
Je jagri she odkrita.
On s’ puſhkoj[3] gré, kraj[4] njega pſi,
Kak vrana je odkrila: —
Medveda najde no vſtrelí,
No troſi, kam je zila[5].

Bres ſhkode ne je sámera,
Naj mala je al’ vel’ka;
Njoj ſhkoda je primérjena:
Kelk’ ova, tota tel’ka.
Ker tebi k’ nuzi bit’ ne vé,
Vé tel’ko, da ti ſhkódi:
Ker puſhke krugli vujti zhé,
Vſigdar ſe vgene shódi[6].

  1. Pitati: barati, praſhati.
  2. ˛Samízhja jésa: shenſka jesa.
  3. Puſhka: Flinte.
  4. Kraj njega: sraven njega.
  5. Zilati: zielen; kam je zila: kam je zilal.
  6. Shód: shod, vojſka, Krieg.