Stran je bila lektorirana
31. Shelod ali popravlena pamet.
Ja, ſonze na poldne ſtojí,
No she ſe kmeti séha,
Da s’ délom ſe je pléha[1].
Obédvati ſi poshelí,
Gré truden v’ ſenzo tá pod hraſt,
Na semlo dol ſe ſede,
’S kanjéra[2] jé, ne ’s ſklede;
Pa préj dá Bogi dushno zhaſt.
˛Sit dremoto obzhuti prit’.
Od mladih lét navajen,
Da vſigdar bil je ſvajen,
Zhi vſe, kaj on zhé, né-htlo[3] bit’,
˛Skos — ſkos kaj pogovarjat’ ma:
Goſpoſki, da pravízi,
Al’ farji, da reſnízi
Podobo drugo dati sna.
She dugo lét zeſarove
Sapóvedi obira;
Sdaj s’ Bogam ſe prepira:
»V’ naturi vſe na ópak[4] gré!«
Leshé pretegnjen léza[5] ſe;
Tè roke krishom déne,
Ozhí na hraſt poshene,
Rekozh: »Tvoj ſad je ne sa me.«
»En leſhnjak tu no tam viſí:
˛Se toti ſad vda tebi?
Sakaj ti rumpe[6] ne bi
Rodíl, da tak koſhati ſi?
