Pojdi na vsebino

Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/62

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

Sa peroti jo vlovijo,
Vlezhejo med ſé,
Vſi ſe njoj na glaſ ſmejijo,
Norza majo ’s nje.

En jo mika ’s tot’ga kraja,
Drugi ’s drugega:
Sdaj ſe sazhne vel’ka ſvaja,
Kakſha je ne b’la.

Kak ſe roj na véjo vſiple,
Pavi tak na njo:
Dokler ſe njoj pérje ſpiple,
Ne je mira b’lo.

Jo s’ perotmi sagradijo,
Da jim vujti zhé,
S’ klunom terdno v’ njo vſadijo,
Kak ker naj bol vé.

Vſo oſkubleno ſpuſtijo,
K’ vranam gre nasaj ;
Tote jo od ſé ſpodijo:
Kam zhé iti sdaj?

˛Shpot no ſhkodo maſh, mi véri!
Zhi ti kmetizhki
Zhéſh, da tebi shnidar sméri
Gvant kak méſtniki.

V’ gvanti ſe kak méſtnik kasheſh,
V’ sadershanji né;
S’ penesi ſhtazune masheſh:
Lashem jas? pové!

__________