Stran je bila lektorirana
23. Liſíza ali kiſla jagoda.
Liſizi ſe ogerdlo je
Meſéne ſhpishe jeſti;
Po verhi medla vlazhi ſe,
Opéſha, môre ſéſti.
Na ſêpi[1] shuti grosd viſi,
Bol shuti nem’re biti:
Liſiza ga en zhaſ gledí,
Obzhuti luſht ſi priti.
Obira ’s grosda jagode,
Pri vſaki tak sdihava:
To ſlaja kres vſe ſlaje je;
Le sôbli, no boſh sdrava.
Sdaj v’ grabi zhuje lajat’ pſa;
˛Se ſtegne, jagra vidi:
O kiſla ſi mi jagoda!
Liſíza, puſti! idi!
Ta pripoveſt naſ to vuzhí:
Vſak greh ma ſvojo ſlajo,
Pa tota dugo ne terpí,
Vſi greſhniki to snajo.
Zhi préje[2] ne, tak tiſtokrat,
Gda ſmert ſkos dveri luka:
˛She bol, zhi tá pred nje gre ſtat,
Nje sa rokave zuka[3].
