24. Vuk ali gerdi lon.
Vuk je tam konjſko herbtiſhe obiral.
Da je nabrano prenaglo poshiral,
S’ méſom koſhiza mu priſhla je v’ gut:
Toti navrashen[1] debelo otezhe,
No bolezhina kak ogenj ga pezhe:
˛Skoro bi mel biti ſam na ſe hud.
Gré pomozhnika ſi iſkat v’ teshavi;
Pride do ſhterka, no s’ jozhom mu pravi:
»Lubi prijatnik, poſodi mi klun!
Jas ti rad plazham, kaj koli zhéſh méti,
Kzhaſi sa mójo ti lon zhem naſhtéti,
Zhi mi koſt ’s guta veſh ſpraviti vun.«
Odpre vuk lape, ſhterk s’ klunom v’ nje ſegne,
˛Srezhno koſhízo is guta potegne ;
Rezhe: »»Vuk, sdaj mi plazhílo naſhtej!"«
Vuk odgovóri: »˛Shterk, ſrezha je tvoja,
Ne ſem ti glave odgrisnil no pôja[2]:
S’ totim plazhilom sa dobro dneſ mej.«
Ti nesahvalni maſh vuzhjo podobo,
Da na ſe vsemeſh od vuka hudobo,
No tak dobrótnikom plazhaſh, kak on.
Dobro sa dobro bi mel jim ſtoríti;
Pa sadovolni s’ tém môrejo biti,
Da jim nizh hud’ga ne ſtoriſh sa lon.