Ne vidiſh, da od takſhnih flanz nobena druga to
Ne raſe v’ totem ogradi? Kam iti zhéſh po njo?«
»»Norz!«« jésno rezhe goſenza k’ metuli, »»kaj
guzhiſh?
Ti zeli den po ogradi od rosh do rosh letíſh,
No denog, zhi bliso njih, nobene ſe dotêkneſh;
Ne vupaſh vseti kaj od njih, raj’ le hitro ſe od-
meknêſh.
Ne véſh, da sjutraj ſonzhna luzh drugozh gor-
priſhla bo,
˛Segrevajózha roshize? Pa ti vézh ne boſh to.««
Oba, metul no goſenza, reſnízo pravita:
Sapravlavez no ſkopez prav razhuniti ne sna.
Té pervi pravi: Malo lét na ſvéti mam shiveti,
Sakaj bi ſhparal? V’ ſtaroſti glad ne bom mel
terpetí.
Té drugi pravi: Doſti lét na ſvéti bom shivel,
Ne ſmem sdaj vshiti; v’ ſtaroſti nizh ne bi vshíti
mel.
13. Peſ ali podvuzheni ſkopzi.
En peſ, kres dugo berv beshézh,
Koſ méſa v’ lapah ma;
Is bervi v’ potok dolgledéz,
Sagledne v’ vodi pſa:
On méni, da po vodi
S’ ſalátom méſa hodi
En drugi peſ.
Ne miſii: Voda ſhpégel je,
˛Sam ſebe vidim v’ njem'.
Le miſli: Obogátit’ ſe
Sdaj s’ ludſkoj ſhkodoj zhém.
Kaj miſli, tudi ſtóri;
Pa gerdo ſebe nóri
Nezhedni peſ.
