Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/159

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Ti lubi hraſt, ti meni ſi
Veſelje néko délal;
O da prijasnoſt najna bi
˛She dugo lét terpéla!
Pa ravno sdaj, gda to shelím,
Na tihem eden rezhe:
˛Se ne boſh vezh pajdaſhil s’ njim!
Ah, ſèrze mi trepezhe.

Povej, prijatnik! sakaj ne?
Povej, ne ſkrí reſnízo!
˛Sem jas mu ſtoril, gdo to vé,
˛Sem ſtoril gda krivizo?
To ne; pa nekaj druga ſe
Je tote dní sgodilo:
Prijatnik tvoj poloshen je
Gor materi na krilo.

Kaj praviſh? Kaj? Moj hraſt leshí?
Je ne vezh na koréni?
O shaloſt kres vſe shaloſti!
˛Serzé ſe mi povéni.
Tvoj lepi hraſt, moj vuzheník,
Pri kerem bil ſem v’ ſholi,
Tvoj zir, edíni derſteník!
Leshí tam v’ tvojem dóli.

Ah, prid’te hitro ſóſedi,
Tá k’ vaſhem hraſti ſkozh’te;
Rasjozh’te ſe k’ sahvalnoſti,
No s’ ſusami ga mózh’te.
Pod njim ſi bote liſtje ne,
Ne shelod, ſkipek brali,
Ne hlad’li ſe, ne jéli, ne
Pozhivali, ne ſpali.