Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/158

Tê vsemem pal’zo no klobuk,
˛She bukve v’ nadra vteknem,
No tezhem hitro, kak hajduk,
Pa vzháſi ſe potêknem.
Gda pridem k’ tebi, pervo je,
Ponishno te posdravim:
Dopuſti meni, proſim te,
Da ſe kraj té poſtavim.

Jas smêknem ’s nader bukvize,
No sazhnem kaj ’s njih brati;
Pa dugo ne, da pétize
Navolijo ſe ſtati.
Sdaj gor no dol po ſénzi grém,
˛Si doſti premiſhlujem,
Kak hitréj pa v’ hishki ſem,
˛Si miſli vkup ſpiſhujem.

Tê vidim, da ’s njih peſmi ſo,
Saſhite na papiri:
Tak glaſno ſe ſmejím kres to,
Da pókajo mehiri.
Veſelje takſhno goſtokrat
Pod toboj ſi nabêrem;
Nek’ méni, videjozh me ſtat’
Tam, da ſi glavo têrem.

Pa ne; en vſaki liſt od té
Mi v’ pamet miſli ſéja,
Tak góſte ſéja, kak bi nje
S’ vejázhoj mlatez véjal.
Zhi roka vtegne piſati,
Kak pamet njoj narazha,
Tak njena mója s’ peſmami
˛Se meni dobro plazha.