Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/157

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Stran je bila lektorirana

12. ˛Slovó od mojega hraſta.

Ti lep, viſok, koſhati hraſt!
˛Se v’ derſteníki paſeſh,
Rad dá on tebi ſvojo maſt,
Da njemi velik raſeſh.
She doſti lét on te redí,
Ti sraſel ſi debeli;
Od te ſo njeg’vi ſoſedi
Liſt, shelod, ſkipek méli.

Na tvojem ſêli tam ſtojiſh,
Kak kral ſedi na tróni.
No neſpremeknjen dol gledíſh,
Kak veter drevje goni.
Nevihte ſe ti ne bojiſh,
Gda drugo drevje ſtêre:
Zhi ti le s’ liſtjom saſhumiſh,
˛Se kzhaſi prozh pobêre.

Zhé gromſke ſtréle ſilna mozh
Te méti k’ ſvoji ſhali,
Njoj versheſh tréſki tá, rekozh:
To maſh, no ſe oſkáli.
Shgê delavze od ſonza luzh,
Da nem’rejo prebíti:
O pojd’mo! je vſeh eden guzh,
Tá k’ hraſti ſe hladíti.

Pod toboj v’ ſenzi vſi v’ okrog
Dol ſedejo na trato,
No sdehnejo: Nam shegnaj Bog
Kruh, mleko no ſhelato.
Jas ſam, zhi me shgalína ma,
Grem vun is moje hishke;
Ti klizheſh mene k’ ſebi tá,
Kak kvokla ſvoje piſhke.