Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/148

O kak zhiſte, o kak jaſne
Mam jas miſli! on krizhí;
Sdaj vém, kaj ta trava haſne:
Ona pa pamet rasvedrí.
Kako ime zhém njoj dati?
O tobak ſe more svati,
Da Tabago ſe veli
Tiſti kraj, ker jo redi.

Tak je mozh v’ nesnani travi
Najſhei toti zhéden mosh;
Naj mu ali vſaki pravi:
Vſigdar mi v’ ſpomíni boſh!
Kel’kokrat moj noſ bo kehnil,
Tel’kokrat bom v’ ſerzi sdehnil:
O Nikozi! tavshentkrat
˛Sem ti dushen hvalo dat.

Kaj bi ludi le sazheli,
Zhi tobaka ne bi b’lo?
O nadloshno bi shivéli,
Kak popréj shivéli ſo.
Kak neshmahna je ne shupa,
Zhi s’ ſoljój ſe ne poſhtúpa!
Tak neshmahni bi bili
Njihovi shivlenja dní.

Kaj je ſol neshmahni hrani,
To zhloveki je tobak;
Mótli bi ſe mu moshjani,
Ja ſhe gratal bi nemák:
Pa s’ tobakom ſi popravi,
Kaj pogubleno je v’ glavi;
Toti pamet naſolí,
Da zhednéjſhi shmah dobí.