Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/147

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


To ſhe meni troſht podava,
Da mogozhen je tvoj duh;
Ker le kol’zhkaj ga koſhtava,
Je pri ſméhi ſlép no gluh:
Pun od njega zhém sazheti,
Kaj naménil ſem sapéti:
Naj ſe zéli ſvét ſmejí,
Zhi le ti boſh hvaleni.

Bog je tebe réſen ſtvaril
Tè, gda druge séliſha;
Pa le posno je samaral
Zhlovek duha tvojega:
On pazh, kak en ſlepi, ſodi;
Sato doſtikrat sablodi:
Na podobo on gledi,
Pa podoba oſlepi.

Ti Nikozi, ti ſi svédil
Pervi tote trave mozh:
Ti ſi ſhe le nam povedal,
Gde sa noſe je pomozh!
Ti ſi njeno pero vtergal,
Gleda, no med sobi vergel,
Shveka: no pereta duh
Rezhe, da je ne lapuh.

Zheden mosh ſi dale miſli:
Kaj bi tota trava b’la?
Shmah je ſladek, ne je kiſli,
Ti boſh s’ menoj k’ domi ſhla.
On naterga zelo bréme,
No domá jo ſúſhit déne:
˛Suha ſe na prah sdrobí,
Dróben prah mu v’ noſ sletí.