Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/101

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


O kaj she je, zhi eno malo
˛Si s’ njimi vzheſnem koshizo:
Neſrezna tel’ka ne bo to,
To hitro ſe bo zélit’ dalo.«« 

»»Pa kaj, to nem’re ſe sgoditi;
Sakaj zhi glih ſhe déte ſem,
Tak denog pamet nuzat’ vem:
Bres ſhkode ſi vem nagoditi,
Bres ſhkode svupam ſhkarn’ze vseti,
Na ſtran gda mati gled’la bo.
Pa ne; mi deza[1] dushni ſmo
Pokorſh’no ftarſhom: Bog zhé meti.««

»»Ne, ne! jas ſem déte noro,
Jas ſhkarn'ze ſamo gledat’ zhém:
Dopuſt’te, da vaſ kuſhnit’ ſmém;
To, ſhkarnze! to dopuſt’te ſkoro. —
Nigdar ſe nosha ſem dotêknil;
Pa vaſ ſe zhém.«« — She ſegne tá: —
»»Ja, zhi od mé bi pamet ſhla,
Bi róke hitro prozh odmêknil.««

»»Pa miſli v’ glavi mam ſkos jaſne,
No s’ ſhkarn’zami ſem dobro snan.««
To rezhe, no she v’ njeg’vo dlan
Kak ſtréla ſhpiz od ſhkarniz praſne;
No sdaj glih v’ hiſho ſtopi mati,
No dete ojſtro poſvarí,
Da ne je htélo bogati
No njenih navukov dershati.

»»Ah, mene griva,«« sazhne déte
Proſíti, »»da to ſtoril ſem;
Nigdar vezh to ſtoríti zhém,
Le sdaj me pá[2] sa lubo méte!

  1. Deza: otrozi, kinder überhaupt (Collectivnahme).
  2. Pá: vdrugizh, drugózh, zum zwenten Mahle, wieder.