Stran:Slomsek Zivljenja srecen pot.djvu/89

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

morja, kjér ſo nekdaj hudobne meſta ˛Sodoma ino Gomora ſtale, jabelka ráſtejo, kí ſe svunaj lepo bliſhijo, snotrej jíh je pa ſam ſtrupen pepél. Kdor jih ne opuſtí, mora vmreti. Tako ſmertno jabelko je vſaka nezhiſta ljubesen. Tudi ſteklina ſe zhloveku hitro ne posná, kedar ga ſtekla svér vgrísne, alj v' kratkim ſe toljkajn ſtraſhnej prikashe. [1] Ravno taka je tudi s' nezhiſtnikam; „Ne rezi, greſhil ſim, ino kaj ſe mi je hudiga sgodilo? Narviſhi je poterpeshlivi maſhovavez.“ [2]

Ne tolashi ſe rekozh: „Zhe greſhím, ſaj ſe lehko ſpovém ino Bog mi bo moje grehe odpuſtil.“ Kdor predersno na boshjo miloſt greſhí, vezhdel bres boshje miloſti vmerje. Ako lepi pot ljube nedolshnoſti sapuſtìſh, boſh moral po ojſtri ſtesi pokore k' nebeſam hoditi; nezhiſtoſt bo tebi roshe veſelja v' ternje shaloſti premenila. Kako boſh ſrotej po terdim poti v' nebeſa priſhel, ako je tebi po lepim poti preteshko! Sa to ſv. Duh opomina: „Savolj odpuſheniga greha ne bodi

  1. V nekim kraji na ˛Slovenſkim je mladénzh domazhiga pſa gerdo pretepal; peſ rasjaden ga sa roko popade ino vgrisne; alj ſantizh tega ne porajta ino zelo leto sdrav shivi. V' enim leti ſtraſhno ſtezhe, grise, ino kar mu v' roke pride, sdrobi. Na ſkeden ſo ga priklenili. Neki den je nagel piſh ſkos ſviſle desha po njem vergel; ſrotej ſe je sazhél verteti, ino ſe je tako dolgo ſukal, de je okolj padel ino vmerl.
  2. ˛Sir. 5, 4.