kdor zhiſtoſt ljubi, bo prijatel nebeſhkiga kralja.“ [1] „Nobeno oko ni vidilo, nobeno uho ſliſhalo, tudi ne ſerze zhloveſhko obzhutilo, kar je Bog tiſtim pripravil, ki njega ljubijo. [2] Kdo pa njega bolj sveſto ljubiti more, kakor zhiſto nedolshno ſerze, ki ſe Bogu s' vſim isrozhí!
Neisrezheno nebeſhko veſelje zhiſtih duſh ſv. Janes popiſhuje, rekozh: „Vidil ſim Jagne (Jesuſa) na gori ˛Sion (v' nebeſih), ino s' njim ſhtiri ino ſhtirdeſet tavshent, kteri ſo imeli njegovo ime. — Ino glaſ is nebéſ, kateriga ſim ſliſhal, je bil kakor teh, ki na arſe pojó. Ino ſo peli, kakor novo péſem pred ſedesham. — Ino nobeden ni mogel te peſmi péti, svunaj onih, ki ſo is semlje odkupleni. Ti ſo, ki niſo bili s' shenſtvami ognuſeni; sakaj devize ſo.“ [3] Zhiſtih mladenzhov deviſhko telí, prizha ſv. Avguſhtín, po tem, ko ſe bo v' prah ino pepel premenilo, ino v' temnim pokopi pozhilo, bo od mertvih ishujeno k' vezhnimu shivlenju vſtalo; njih poſvezheno telo bo lepſhi od teléſ vſih drugih isvoljenih, ki niſo te zhaſti imeli. Njih zhaka poſebno veſelje, kteriga druge duſhe doſezhi ne morejo.“ Nar blishej boshjiga trona bojo v' nebeſih.
Ni tedaj lepſhi ſtvari na ſveti, ne shlahneji rezhi pred Bogam, ne pred pravizhnimi ljudmi, kakor mladenzha nedolshno zhiſto ſerzè. Lepſhi ko ſonze ſe ſveti belo oblazhilo zhíſte nedolshnoſti; ono bo otémnelo, zhiſta
