ino na proſhnjo ſvetiga Vita ſe je zhudov doſti godilo. ˛Sovrashen zeſar v' tiſti kraj pride, in vſe to posvé. Vkashe jih pred ſe prignati, ter jim vſe dobro obeta, zrie satajijo Jesuſa; ako pa ne, bo jih dal divjim sverinam rastèrgati. „Mirno bomo glédali hudo jeso tvojo, je ſv. Vit zeſarju rekel, Jesuſ Kriſtuſ tém poterplenje da, katerih ſerza ima. ˛Svojze on ſtori kakor med volki jagneta. Dober ino vſiga mogozhen paſtír je on, kterimu ovzhíz nobeden vséti ne more; on naſ bo tvojim levam branil.“ — Ispuſtijo ljutiga grosovitniga leva (oroſlana), alj vleshe ſe kak krôtek kushej k' nogam ſvetih marterníkov. — ˛Serdít zeſar vkashe ſvetiga Vita ino tovarſha njegova v' kotel vrele ſmôle, ino raspuſheniga ſvinza poſaditi, alj veſele peſme ſo v' kotli prepévali Vezhnimu. Rezhe jih po tem na léſ rastègniti, pa tako dolgo tepſti ino tèrgati, dokler ne vmerjó; kar ſe je tudi sgodilo. Tako je ſv. Vit v' ſvojim petnajſtim leti sa ſveto véro Jesuſovo vmerl, alj per njegovi ſmerti je Bog ozhitno pokasal, kako ſvoje sveſte ſlushavnike ljubi ino zheſtí. Toljko ſe je bliſkalo ino gromelo, de ſe je sémlja sibala, ino vezh tempelnov lashnivih malikov poderlo.
Ne boj ſe mladénzh terpeti sa Jesuſa, sa nedolshnoſt ſvojiga ſerza v' vſih ſkuſhnjavah terdno ſtoj, ino pomni, kar Kriſtuſ govorí: „Na ſveti bote bridkoſti imeli; alj savúpajte; jes ſim ſvét premagal.“ Jan. 16, 33.
