ſlushavnizo hudizhovo, po tem s' ogorkam na sid ſvet krish naredi, pred nja poklekne ino sahvali Boga, de je hudobo ſrezhno premagal. Od te dôbe ſo ga vſe nezhiſte ſkuſhnjave sapuſtile. — Kedar boſh ſantizh mlad, tudi ti v' hudi nevárſhini ſvojo nedolshnoſt sgubiti, pomni, kaj je ſv. Tomáſh ſtoril. Nezhiſte, pregreſhne shelje pogaſiti pred Bogam vezh veljá, ko zelo vojſko ſovrashnihov pobiti.
Kedar je mati ſposnala, de Tomashu v' duhovſki ſtan vbrániti ne more, njega ſkrivaj is grada ispuſtí. V' viſoke ſhole je ſhel, ſe ſkerbno vuzhil, pa ſhe bolj ſkerbno je Bogu ſlushil. Vezh ko je snal, bolj je ponishen bil, ino ſe ſvoje modroſti ni hvalil. Tovarſhi ſo ga imeli sa sjaka, ter ſo mu rekli: mutaſti vol! — vuzhitel (profeſor) pa, ki je Tomasha prebriſano glavo ſposnal, je djal: „Tiga vôla glaſ ſe bo ſhe kdaj po zelim ſveti ſliſhal.“ Ino taka je bila. ˛Sv. Tomàsh je veliko vuzhenih bukuv ſpiſal, ki ſe po vſim kerſhanſtvi beró. Poſebno lepo je piſal od preſvetiga réſhniga Teleſa; tudi ſvetih péſem sloshil, ktire ſe v' katolſhkih zèrkvah pojó. Vſmileni Jesuſ ga sa vſe to enkrat pobara, rekózh: „Dobro ſi piſal, Tomash od mene; kako plazhilo hozheſh sa to?“ ˛Sv. Tomash modro odgovorí: „Kaj drusiga, kakor tebe, Goſpód.“ — Tako je ſvojiga Jesuſa na tem ſveti ljubil, ino ſe tudi per njém sdaj v' nebeſih veſelí, kjér je Kriſtuſ njegovo nar vezhi plazhilo.
Mladénzh, ako sheliſh imeniten ino hvalen
