ſerza, pravi Jesuſ, is-hajajo hude miſli, vbôji, preſheſtva, nezhiſtnije, tatvine, krive prizhe, preklinjevanja.“ [1] Vſe to pa ni ſad shivlenja vézhniga, ampak ſad pogublenja. ˛Sv. Pavl vuzhì: „Vſi, ki take rezhi délajo, ne bojo kraljeſtva boshjiga doſegli.“ [2] Hudobno ſerze glavo smoti, pogubí duſho ino teló. „Blagor pa vſim, ki ſo zhiſtiga ſerza; Boga bojo gledali.“ [3]
Mladenzhov
nar lepſhi oblazhilo.
nar lepſhi oblazhilo.
Bog je ſtvaril lepo nebo ino prijetno semljo; dobre ſo bile vſe njegove ſtvarí, med njimi nar lepſhi zhlovek na ſveti, ſtvarjen po boshji podobi; s' nebeſhkim oblazhilam zhiſte nedolshnoſti ga je vſigamogozhen ˛Stvarnik ogernil. Tako lepo oblezhen je bil boshji prijatel, angeljov boshjih továrſh, bil je njihove shlahte.
Neſrezhen zhlovek je pa po pervim grehu ſvete nedolshnoſti oblazhilo sapravil, otemnela je krona ſtvarjenja; ni dopadil vezh Bogu ſvetimu, angeli ſo nad njim shalovali, oblazhiti ſe je sazhelo njemu nebo in semlja ternje roditi. Oblazhilo ſvete nedolshnoſti je ſebi ino vſim ſvojim otrokam sgubil. Oh, to je bila shaloſt!
Vſmileni Jesuſ nam je sgubleno oblazhilo nedolshnoſti so pet saſlushil; vſakimu kriſtjanu ſe per ſvetim kerſti vnovizh podá. Tudi tebi, ljubi bratez! ſo ga duhovnik podali, ter ſo djali: „Oblezi
