kraljeſtva nebeſhkiga isvoljil: sapuſtil je torej ſv. Martin ſoldaſhino ino ſe je ſhel na duhovſko vuzhit. Is ljubesni do ſvojih ſtariſhev ino shlahte ſe v' ſvoj kraj poda, jim isvelizhanſko véro osnanovat; alj le ſamo mater je Kriſtoſu pridobil, terdovraten ozhe ſe mu ni podvuzhiti dal. Po ſvojim poti je v' nekih hribah med rasbojnike priſhel. She je njih eden po njim mahnil, alj neki drugi mu s' rokoj priſtreshe, de ga ni vſmertil; ſv. Martin ſe pa ſhe vſtraſhil ni. Vpraſhajo ga, kdo je on, de ſe jih ne bojí. On jim odgovorí, de je kriſtján, ktéri vé, de Bog ſvoje varje, poſebno jih v' velikih nevarſhinah vidno ohrani; pa hudodelzi naj ſe bojó, kér savolj hudobij vſmilenja Kriſtuſoviga vredni ne bojo. — Tako bres ſtrahu lehko po ſveti hodi, kdor ſe Bogu v' roke da, ino v' gnadi boshji shiví — Ravno tiſti, ki ga je hotel vbiti, ſe je sa ſvetim Martinam podál ino preobernil.
Krivovérzi ſo ſvetiga Martina is domazhiga kraja pregnali; vernil ſe je v' Franzoſko semljo nasaj, ino je tam toljko ſveto shivel, de mu je vſigamogozhen Bog dal zhudeshe délati. Imel je mladiga uzhenza, kteri mu je bres ſvetiga kerſta vmerl; ſv. Martin móli, ino mladenzh oshiví. — Neki dan mémo hiſhe imenitniga mosha gre, ter zhuje velik jok ino sdihvanje. Vpraſha, kaj to pomeni, in kedar své, de ſe je ſlushavnikov eden obéſil, gredózh noter ſtopi, mertviga revesha s' ſvojo molitvijo obudí, ino sdraviga ljudem isrozhí. — Ne ſmémo ſromakov, k'teri ſe ſami ob shivlenje dénejo,
