„Vem, de bi rad hitro vmerl; alj tvoja ſmert bo pozhaſna.“ Vkashe ſerzhniga mladenzha do goliga isſlezhi ino nevſmileno rasmeſariti; ker pa ſv. Lavrenz le ſtanovitno ſveto véro Jesuſovo terdi, ga sapové na rasbelen (sherezh) rashen (roſh) perpeti ino na sherjavzi polahoma pezhi. Oh koljke ſo bile te bolezhine! ſhe bolj gorezha je bila njegova lubésen do Jesuſa. Vſe je voljno terpel. Po eni plati she veſ pezhen lepo mirno grosovitneshu rezhe: „Vkashi me oberniti, de bom po obéh ſtranih dober; po tem pa vreshi en koſ ino jej, ako ſe ti poljubi!“ — Po tem je veſelo ſvoje ozhí v' nebeſa povsdignil, molil ino proſil, de bi vſe rimſko meſto pravo véro ſposnalo; ino kedar je odmolil, je lepo v' Goſpodi saſpál.
Vidiſh, kerſhanſki mladenzh, kako voljno nedolshen Lavrenz terpí? Kako ſe pa ti hujaſh, kedar te kaki sob pobolí! ˛Sliſhiſh, kako pohlevno ſveti mladenzh na pekozhim ognji moli? kako ſerdito pa ti beſedujeſh, kedar ti ſtariſhi alj predpoſtavljeni kako shal beſedo rekó! Bres poterplenja ni shivlenja ſrézhniga tukaj, ne vezhniga tam. Vuzhi ſe torej ſerzhno, pa tudi voljno sa isvelizhanje ſvoje terpéti, sakaj ſv. Duh govorí: „Slato in ſrebro ſe v' ognji ſkuſha, ljudjé pa, ki imajo isvelizhani biti, v' pezhi ponishovanja. ˛Sirah. 2, 5. — Ino ſv. Leo papesh vuzhí: „Lehko ſe veſelí nebeſhkiga shivlenja, kdor ſe deleshen ſtri Goſpodov'ga terplenja.“
