vdove in sapuſhene ſrote ſkerbeti. — Oh kako lepa je ſlushba majhniga ſtana, pa ſe le temu ſpodobi, ki nedolshno ino bogabojezhe shiví, kakor ſv. Lavrenz. Rasvujsdân mladenzh ino pa zhervívi ſad niſta sa altar.
Sveſto je mlad diakon ſvojo ſveto ſlushbo opravljal, k' ſveti maſhi ſlushil, vérne obhajal, ino sa vboge prav po ozhetovo ſkerbel. Boshji duh ga je vodil; bil je prijeten Bogu in pravizhnim ljudém. Nevérni zeſar Valerijan je vkasal kriſtjane nevſmileno pregánjati, pred vſim pa duhovnike martrati ino moriti, ako Jesuſove vére ne satajijo. Ravno ſvetiga papesha Kſiſta II. in ſhe nekoljko duhovnikov k' ſmerti shenó. Mladi Lavrenz ſe ſvojiga zhaſtítlivga paſtirja lozhiti ne more; jokáje sa njim hití, ino na veſ glaſ milo sdihuje: „Kamo greſh, ozhe, bres ſvojiga ſína? kamo hítíſh maſhnik ſvet bres ſlushavnika ſvojiga? — V' zhem ſìm ſe tebi, ozhe, sameril, de me sapuſhaſh? Le poſkuſi me, ali ſim vreden, de ſi me ſvojiga ſlushavnika ísvolil, deliti Goſpodovo kri? Ne sapuſti me, ſveti ozhe!“ Prijasno mu ſveti papesh odgovorí: „Ne sapuſtim te ne, ſinko moj! Tebe zhaka vezhi vojſkovanje sa Kriſtuſovo véro. Mi, she ſlabi ſtarzheki, loshej boj doſtojimo; ti, ſhe mladénzh, boſh velizhaſtnej premago zhres grosovitnike sadobil. V' tréh dnéh sa mene prideſh, ſlushavnik sa maſanikam.“ — Tako ſta jemala
