zhe ſo nevſmileni neverniki kriſtjane k' ſmerti gnali, je tudi mati ſina gledat peljala, de bi ſe od njih navuzhil sa Kriſtuſa shiveti ino vmreti. Po prebivavnizi, kjér ſta prebivala, ni bilo videti, kakor podobe kerſhanſkih marternikov, kako ſo ſe sa ſveto vero vojſkovali. Vſaki god tiſtih je mati ſvojiga ſina prashno oblekla, naj bi ſe njih godovanja veſelil. Verh te nar perve ſkerbi je mati pa tudi ſkerbela, de ſe je Klemen vſiga navuzhil, kar mu je bilo po njegovim ſtani potrebniga védeti.
Bogabojezh mladénzh ſvoje dvanajſto leto naſtopi, ino ljuba mati njemu sbolí! Poklizhe ga h' ſvoji ſmertni poſteli, ino na sadno uro pobara: „Déte moje! kaj ſim tebe vſe ſvoje shive dni vuzhila?“ Blagi ſin ji odgovorí: „Vojſkovati ſe ino terpeti sa Bogá.“ „Prav tako!“ rezhe mati, ino veſele ſolse ji v' ozhi perigrajo; „sdaj ſim preprízhana, de ſi moje nauke saſtopil. O jes ſrezhna mati, kako lehko ino pa rada sdaj vmerjem! Bali (prídi) naj tvoje vude poljubim, ktire ſi perpravlen dati sa Kriſtuſa!“ To je mati isgovorila, ino je veſelo vmerla. — Blagor materi, ki v' narozhji bogabojezhiga ſina vmerje; blagor pa tudi ſinu, ki toljko ljubesnivi materi ozhi satiſne!
Po ſmeri ſvoje matere je ſerzhen mladénzh sveſto dopolnil, kar je obljubil; bil je mosh po volji bashji. Veliko je terpel sa nebeſhko kraljeſtvo, je sa kerſhanſko véro vmerl, ino je
