Stran:Slomsek Zivljenja srecen pot.djvu/209

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

njej hodijo. Gorje mladenzhu, ki ſe takih ne lozhi.

Bog mladimu Jeronimu nevárn ſtan pokashe, v' katerim ſe njegova duſha snajde. Bres odloga sapuſtí ſvoje sapelive tovarſhije, oshaljuje pregrehe ſvoje mladoſti, ino ſe k' ſvetimu kerſtu pripravlja. (Tiſti zhaſ ſo vezhdel le odraſhene kerſtili). Po ſvetim kerſti ni sgubil vezh oblahila zhiſtoſti. Hodil je imenitne vuzhenike objiſkovat, de bi ſe per njih prave modroſti ſvetiga shivlenja navuzhil. Priſnel je v' Voglej (v' Akvilejo) [1] ino je v' tim imenitnim meſti v' ſveti prijasnoſti vezh let shivel. — Hozheſh mladenzh tudi ti ſvoje shivlenje poboljſhati, tako je potreba, de narprej ſlabim tovarſham ſlovo daſh. Pa kakor te sapilivi pajdaſhi radi imajo, dokler s' njimi greſhíſh, tako te ſovrashili bojo, ako njih opuſtíſh. Taka ſe je ſvetimu Jeronimu godila.

˛Sovrashniki ſo ga hudo obrekovali ino preganjali; ſe njim vgenit ſe zhres ſhiroko morje na jutrovo prepelja v' ſveti ſamoti shivét. Alj tudi v' tihi puſhavi zhloveka ſkuſhnjava

  1. Voglej (Akvileja) nekdajno imenitno meſto sa Tershaſhkim morjam; sdaj le mala veſ s' imenitno ſtaro zerkvijo nekdajnih patrijarhov (viſhi ſhkofov). Is Akvileje ſo priſhli pervi kerſhanſki vuzheniki na Krajnſko, Koroſhko ino ˛Shtajarſko. Sdaj jo viſhi ſhkofija v' laſhko Gorico preſeléna.