godí. Kar pravizhni ljubijo, to krivizhni ſovrashijo, ino kdor jim po pravizi pové, jih rasdrashi.
Zeſariza Evdokſija je ſilo poſvetno shivela. Merselo ji je, de ſveti vuzhenik neſramen pleſ, neſpodobno shenſko noſhinjo, ino druge pregreſhne dobrovolje prepoveduje. Zeſarju ga toshuje, ino podpihuje druge ljudi, ſvetiga ſhkofa toshvati. Radovérn zeſar ſe vtogoti, ino pravi tvojim ſvetvavzam: „Oh, kako bi neki timu ſhkofu prav ojſtro plazhal?“ Zeſarjovi prilisvavzi hitro sazhnó, in pervi pravi: „Istiraj (ispôdi) ga v' ptuje kraje, de ti ne pride vezh pred ozhí.“ Drugi rezhe: „Vsemi njemu vſe, kar imá.“ Tretji ſe oglaſi: „Vkashi ga v' shelesje djati ino v' jezho sapreti.“ ˛Shterti velí, naj ga k' ſmerti obſodi ino ſe ga na vſelej snebí. Poſlednizh nekdo vſtane, ki je bil modrejſhi od vſih, ter pravi: „Vſi ſe motite! s' vſim tem njemu ne bote kaj hudiga ſtorili. Kamo ga bi istírali? On je na veſolnim ſveti domá. Alj mu vsemete premoshenje, ga bote le vbogim vseli, njemu ne. Zhe ga v' jezho dénete, bo on shelesje poljubil, ino ſe veſelil. Ako ga k' ſmerti obſodite, njemu nebeſa odprete. O Zeſar! ako mu hozheſh kaj hudiga ſtoriti, perſili ga v' greh. Posnam mosha, ne boji ſe na ſveti drujiga vezh, kakor greha.“ — Oj preſrezhni zhlovek, od kateriga ſe tako govorí.
Perſilen je bil poglavitno meſto sapuſtiti, alj preganjan sa pravize del ni drujiga rekel, kakor to: „Goſpód! isidi ſe tvoja
