˛Sv. Blash, priden paſtir, je lepo shivel, ino toljko dobriga ſtoril, de je njegovo ime po zeli desheli ſlovelo. Neverzi ſo tiſti zhaſ kriſtijane hudo pregánjali, ino morili. Tudi ſvetiga Blasha ſo priſhli v' planino lovit. Ni ſe vſtraſhil sa Kriſtuſa vmreti, ſhe jeſti je ſovrashnikam dal, ki ſo ga po tem pred nevſmilenga ſodnika gnali. ˛Serzhno je povedal, de Kriſtuſu ſlushi, ino rajſhi vmerje, kakor bi pravo véro satajil. Sa to ga vkashe nevérn ſodnik krisham svesati, ino s' volovſkimi shilami (bikovzi) nevſmileno rastepſti. Dober Bog mu je pa bolezhine polajſhal ino rane pozelil. Po tem ga rezhe v' poſodvo vreliga kropa vrezni, kjér ga pét dni puſtijo, ter miſlijo, de je mertev. Bog ga ohrani per sdravji ino shivlenji. ˛Sheſti dan pridejo rabelni, de bi truplo is vode vergli, ino ſe sazhudijo, nja shiviga viditi, ſposnajo pravo véro, íno ſe dajo kerſtiti. — ˛Sv. Blash ſe ſpet k' ſvoji zhredi poverne, kjér je v' ſvojim delavnim ſtani ſrezhno shivel, dokler ga je Bog k' ſebi vsel.
Bog je vſakimu zhloveku prijatel, ki njega ljubi, naj bo bogát alj vboshen, goſpod alj kmet. Ne posabi lepiga nauka, kteriga ſtari Tobija mladimu da: „Ne boj ſe moj ſin; zhe ravno borno shivimo, veliko dobriga bomo imeli, ako ſe bomo Boga bali, vſiga greha varvali, ino ſtorili dobriga.“ Tob. 4, 23.
Vſe poſvetno je gol prah; prava ſrezha boshji ſtrah,
