le nekoljko mi ſhe naj; alj tiga: sdaj sdaj ni dolgo bilo ino moje nekoljko ni minulo.“ — Te ſvoje teshave Avguſhtin ſvojim prijatlam potoshi, ino njih nekdo mu perpoveduje, kako ſvetoje ſv. Anton puſhavnik shivel, ino kako ſta po njegovim isgledi dva imenitna zeſarſka ſlushavnika vſe sapuſtivſhi ſhla Bogu ſlushit. Ta perpoved je Avguſhtina vſiga premenila. „Kaj délamo? je savpil; preproſti grejo v' nebeſhko kraljeſtvo, mi pa na vſe vuzheni abotniki, pogléj, kako ſe v' neſramnih pregrehah valjamo! Kaj naſ je ſram sa njimi jiti, kalj? kér ſo nam oni naprej uſhli? — Sdaj, ravno sdaj mora biti!“ — To je isrekel in terdno ſklenil poboljſhati ſe; pa njegove ſlabe rasvade, she toljko lét njemu drushize, ſo ga mudile ino ſilile v' poprejno shivlenje. V' tim ſvojim duhovſkim vojſkovanji ſe v' ſamoten vert podá, pod neko drevo pokrukne (ſe poſloni), ino v' ſolsah milo sajoka, rekózh: „Oh kako dolgo bom ſhe le na jutri odlagal! sakajne kolj sdaj?“ Tako sdihaje saſliſhi glaſ, kakor bi mlado dete klizalo: „Vsemi in beri! vsemi in beri!“ — To je boshji glaſ, miſli; vſtane, ter vsame bukve liſtov ſvetiga Paula, in perve beſede, katere sagleda, ſo bile: „Ne v' poshréſhnoſti ino v' pijanoſti; ne v' nezhiſtoſti, ino neſrámnoſti, ne v' kregi ino nevoſhlivoſti, ampak oblezite Jesuſa Kriſtuſa, ino ne ſtréshite meſu po njegovih sheljah.“
