V. 27. Viditi toliko hudo vreme na globokim morji, ino sdaj pa, kakor bi trénil, vſe lepo mirno ino prijasno, ſe ljudjé savsemejo ino pravijo eden drugimu, rekózh: „Kdo je neki té, de ſo mu shè zelo vetrovi pokorni, ino pa tudi morje?—Zhudno ſe je reſ to ljudém dosdevalo, ki niſo Jesuſa sa shiviga Boga ſposnali; alj nam ſe tému zhudovati potreba ni, ki vemo, de je Jesuſ boshji ˛Sin vſigamogozhen. — Pa nekaj drugiga ſe mormo zhuditi, veli en ſv. zerkven uzheník, de, kedar ſo vſe brespametne ſtvari ino mertve rezhi Bogu gladko pokorne, sakaj vender zhlovek, ki pamet imá, ino s' njo ſvojo dolshnoſt lehko ſposná, je boshjim poveljam tolikokrat nepokorn?“ Zhudit ſe je, pravim jes, de zhlovek, ki bi rad vſim drugim sapovedval, ſam ſebi sapovedati ne sná, ino ſam ſvoj goſpodár biti ne more, kar je njemu k' isvelizhanju vender nar bolj potréba.
II.
˛Strah in grosa, kake mi ne posnamo, ki na ſuhi semlji prebivamo, na morji brodnarje pogosto navira. Besnizhen je pregovor, ki pravi: Kdor moliti ne sná, naj ſe na morje podá. Tudi jes vam ga pokasati ino dopovedati ne morem. Alj vam drugo nevarno morje kashem, po katerim ſe tudi vi peljáte, to je, vaſhe ſedajno shivlenje. Vam rassnanim ſtraſhne valove, ki tudi vaſ salivajo in pogubiti hozhejo, ino to ſo ſtrasti ali hude, gréshne navade vashiga ſerzá.
Le majhina ſtvar je ſerzé zhloveſhko, alj grosno veliko rezhí is njega vſtaja, ki zeliga zhloveka konzhajo , ako jih ſtrahovati ne vé. — Kakor hudi vetrovi mirno morje podpihajo, tak sapelivzi téga ſvetá nedolshno ſerze rasdrashijo; ino kakor burja na morji, je pohujſhanje v' zbloveſhkim ſerzi. — Kakor valovi na globokim morji, ſe vsdignje v' zhloveſhkim ſerzi pregreſhno nagnenje: od eniga kraja napuh ino prevsetnoſt; od drugiga kraja poshreſhnoſt, pijanoſt ino sapravlivost; od predej nezhistost in lo- ternija; jesa ino sovraſhtvo od sadej; tvoje vbogo ſerze v' ſredi plava ino shé komaj pojéma; ti greſhnik
