vsdigne hud vihár, ſtraſhne globozhine ſe odpirajo, kakor brésdni globoki, vsdiguje valove, kakor hribe, viſoke, ki ſe na rahel zholnizh podirajo, ino ga mahoma hozhjo saliti. Jesuſ pa, od téshkiga dela truden, v' sadnim kermi barke mirno pozhiva ino spi. — Tako ſladko lehko vſaki pozhiva v' krili boshje prevídnoſti, kateri v' gnadi boshji pravizhno shiví, ino na ſvojiga Ozheta v' nebeſih terdno saupa. Gorjé pa terdovratnimu greſhniku, kader njega nevarſhina vjéma! On trepezhe, ſe neſrezhe brani, veſla ino vosi po nevarnim morji ſvojiga gréſhniga ſtana, kakor Apostelni v' burji na morji.
V. 25. Jesuſovi uzhenzi ſo bili posábili, kakiga Goſpoda per ſebi imajo, sa to ſo ſe treſli v' ſtraſhni nevarnoſti, ki jim je v' globozhinah ſmertne vrate odpirala. Oni ſe niſo ſpomnili, de, naj ſi je ravno meshalo njegovo zhloveſhko okó, je vender njegovo boshje nad njimi ſhe smiram bedélo. ˛Shli ſo tedaj njega dramit ino proſit , rekózh: „Goſpód, pomagaj nam, de ſe ne potopimo! Glej, sdaj bo po naſ.“
V. 26. Preſlaba je bila do Jesuſa njih véra, premalo njihovo saupanje, de ſo ſe toliko ſmerti bali, kér je bil vender vſigamozhni Goſpód shivlenja ino ſmerti per njih. Sa to jih je ojſtro pokregal, rekózh: „Sakaj ſe toliko bojite, vi malovérni! kakor bi vam pomagati ne mogel, ali pa ne hotel, kér ſim ſhe vender zmiraj ſkerbél sa vaſ? — Doſtikrat tudi naſ neſkonzhno moder Bog poſkuſi, kako ſe kaj na njega saneſemo. On naſ puſti v' ſtiſkih ino nadlogah, kakor bi ſpal, ino naſ ne ſliſhal, ako ga ravno proſimo. — Kader shé vſtaja sa naſ nar vezhi ſila, tiſtokrat je njegova roka nar bolj mogozhna ino mila, de nam ozhitno pomaga, kakor ſvojim uzhenzam na morji.
Jesuſ vſtane, vsdigne ſvojo mngozhno roko, ſtegne ſvoj boshji perſt, sapové vetrovam vtihniti ino morju — ino vihár ne dehne vezh, valovi ravno leshijo, morje ſe lepo svedri. ino veſelo ſe peljájo po njem naprej.— Tudi nam ſe bode ſtrah v' veſelje, ino velika nevárſhina v' ſrezho ſpremenila, ako ſe v' ſvojih teshavah nar popréd k'Bogu obernemo, s' sauplivim ſerzam „Goſpod, pomaj!“ saklizhemo, po tem pa tudi ſvoje dolshnoſti, koliko samoremo, ſtorimo.
