Nehvaleshen ſin ino hudobna ſneha odlozhita ſvojiga ſtariga ozheta ravno od tajiſte mise, per kateri je on ſvoje otroke isredil. Tam na ſtrani v' koti ſedi, ſtrada vbogi dedez, ino trepezhe od ſtaroſti. ˛Slabi oſtanki ſe njemu v' leſeno torilze mezhejo, rekózh: „Sa ſtariga je vſe dobro.“ Teshko jih poshira sharke beſede, s' katerimi ga pikata, — Enkrat, kedar je ravno misa polna, ino ſe vſi dobro goſtijo, rasen ſtariga ozheta, ki koti ſebi ſmerti shelijo, sazhne mali fantek, mladiga nehvaleshnika ſin, v' hiſho deſkize vlazhiti ino jih sbijati: „Kaj pa delaſh fante?“ vpraſha nehvaleshni ſin ſvojiga otroka. „Korito bom naredil, je djal, de, kedar velik sraſtem, bom ozhetu ino materi is korita jeſti dajal.“ — Taka ſe bo godila vſim mladim ljudem, ki ſvoje ſtare gerdo imajo.
Le té beſede ſvojiga laſtniga otroka oſtraſhijo nehvaleshniga ſina. Shivo obzhuti, kaj je dolshen ſvojimu ozhetu. Vſtane, ſvojiga ozheta objeme, na ſvojo deſno jih sa miso poſadi, ino jim sveſto ſtreshe, dokler mertvim ozhi satiſne. — Toraj, otrozi! ne posabite nikdar ſhterte sapovedi boshje, ki pravi: „˛Spoſhtuj ozheta ino mater ſvojo, de tebi dobro pojde, ino boſh dolgo shiv na semlji.“ Amen.
XII. Druga nedélja po ſv. tréh kraljih.
Od ſv. sakona.
Od ſv. sakona.
Jesuſ na ſvatovſhini v' Kani Galileje. Jan. 2, 1—10.
Dobrotlivi Bog ino prelubesnivi Ozhe je vſakimu ſtanu veſelja obilno odlozhil; le zhlovek ſam ſebi vezhkrat veſelje v' shaloſt ſpemeni. Taka ſe sakonſkim rada godi, ki ſvojiga ſtanú, s' Bogam ne peljájo;
