perpravil na tiſtiga, kteriga vi zhakate odreſhenika, ki bode s' ognjam miloſti boshje ino s' gnado ſv. Duha kerſtil.“ — Dalej jim rezhe: „Priſhel bo sa menó, zhe je ravno she dolgo pred menó od vekomaj bil, on nar vekſhi, katerimu nar ſlablhi hlapez jermenja na zhrevljah odvesovati jes vreden niſim. Ino glejte! on odreſhenik je shé v' ſredi vaſ, ſamo de ga vi, od hudobije oſlepleni, ne posnate, tudi niſte vredni ſposnati ga, dokler ſami ſvoje pregreſhnoſti ne preglédate ino ſe ne pobóljshate.“
Oj de jo lépo ponishnoſt Janesa ino pa zhiſto odkritoſerzhnoſt! — vender smotenih Jerusalemzov ſe nizh ne prime; ſposnali ſo Janesa, ſami ſebe pa ne. Truma ponishnih ljudi v' Betanijo per Jordanu - k' Janesu hitijo, ſvoje pregrehe ſposnajo, obetajo poboljſhanje ino ſe dajo kerſtiti, le prevsetni hinavzi ſe obernejo v' ſvoje pregreſhno shivljenje nasaj. — Kaj de bi tudi med kriſtjani veliko takih ne bilo! —
II.
Dva temna oblaka ſta, ki vſim ljudém na semlji pamet sakrivata, de ſe zhlovek ſam prav ne ſposna, pa tudi drugih ſposnati ne more. Pervi je prevelika samoſvoja ljubésen, de ſe zhlovek prerad nedólſhniga dela, ino zhres druge povikſhuje. Drugi je hudobna navada ſvetá, le druge toshiti in ponishovati, na ſamiga ſebe pa posabiti. Té dvojni oblák ſe po naſhi glavi vertí, nam naſhe shivlenje kalí, de v' ſvoji pregreſhni smoti shivimo in sa pobóljſhanje ne ſkerbimo.
Kdo je kriv, de ſe toliko nedolshnih tak lehko dá sapeljati, de ſvojo zhednoſt ino veſelje predájo? Njih smota, ker ſami ſebe prav ne ſposnajo, ino ſe preſlabi v' ſkushnjavo podajo, katere premagati ne samorejo. — Kdo je kriv, de greſhnikov toliko bres vſe pokore shivi, ſe sa poboljſhanje ſhe ne smeni? Smota njih pameti, de ſe sa golo pravizhne imajo in ne ſposnajo hudobe ſvojiga ſerzá. — Kdo je kriv, de greſhniki tolikokrat pobóljſhanje obétajo, pa ſhe ſe le bolj v' ſvoje ſtare pregrehe sapletajo? Njih smota; ona jih mami, de ne posnajo ſvojiga hudiga nagnjenja, de bi ſe njemu bolj ſveſto vſtavljali.— Kdo je kriv tudi nam, bratje ino ſeſtre moje! de mi
