de bi ſe Jesuſa lozhili, bres kateriga bi jim bil lepi ſvet puſhava, ino smeſhnjava vſe posemeljſko zhivlenje. „Alj je mogozhe, de bi naſ v' reſnizi the s' kratkim sapustil, ino zheſ majhen zhaſ bi ga ſpet vidili. Kaj le miſli, de nam to govori?" Tako ſo ſe sazheli pogovarjati.
V. 20—22. Vſe po zhloveſhkih sheljah biti ne more, le po boshjim ſv. ſklépi ſe naj sgodi. Sa to Jesuſ, ki je vedil, de jogri njegoviga ſlovesa ne saſtopijo, she enkrat ſvoje beſede poterdi, rekozh: „Sa reſnizo vam povem, ako ſe vam ravno zhudno sdi, sapuſtil vaſ bom. Vém, de bote sa menó shalovali ino jokali, ino nodoben ſvét, ki sa mene ne mara, ſe bo pa veſelil; alj le poterpite eno malo, ſkoraj ſe bo vaſha shaloſt v' veſelje ſpremenila, kedar bom od mertvih vſtal. — Kakor ſe porodna zhena ure boji, o kateri bo v' nesnanih bolezninah dete rodila — pa toliko vezhe veſelje ima, kedar je enkrat dete rojeno, s' kolikor vezhim terplenjam je otroka rodila: ravno tako bo toliko vezni vaſhe veſelje, kolikor bridkejſhi je sdaj vaſha shaloſt. Sdaj ſe krúſhimo, ino vi shalujete; bomo ſe zheſ majhen zhaſek ſpet vidili, ino veſelilo ſe bo vaſhe ſerze. Veſelje vaſhe toliko obilniſhi bo (ſoſebno V nebéſih), ker ga ne bode mogel vam nikdo odvseti; sakaj jes bom tudi enkrat priſhel ſpet, ino vaſ k' ſebi vsel, de, kjer bom jes, tudi vi moji ſlushabniki bote. Tamkaj ne bo ſmerti, ne lozhitve vezh, ampak le vezhno shivlenje."
II.
Sadni nauki ozhetovi vſelej otrokam nar drasheji oſtánejo: she imenitneji ſo nam sadni nauki Jesuſa, ki jih en den pred ſvojo ſmertjo daja, naj de jih globoko v' ſvoje ſerze vtiſnemo. — Na ravno tém poti, kakor Jesuſ s' ſvojimi uzhenzi, ſe tudi mi snájdemo, ino grémo po nevarni ſtesi zhaſniga zhivlenja, ſkos ptujo deshelo na ljubesniv Ozhetovi dom. Satorej hozhem tri slate jágode is deneſhniga ſv. evangelja isbrati, ino jih vam sa popotnizo dati, dokler dojdete njimi ſrezhno sa Jesuſam v' ſv. nebeſa.
