kdor pa ſvoje uſta sdershuje, je moder." (Prip. 10, 19.)
2. Govorimo varno ino nikoli bres modroſti; sakaj hitro pade beſeda, pa tudi beſeda vbije zhloveka, ako ſe varno ne poſtavi. Kakor piſár ſvojiga pereſa popred ne pomozhi, dokler ne vé, kaj bo sapiſal: ravno tako ne ſmemo ſvojiga jesika tudi mi oberniti, dokler ne pomiſlimo, kaj bomo rekli. „Vaſhe govorjenje bodi prijasno, s' ſoljo (modroſti) potroſheno, de veſte, kako vam gre, vſakimu odgovoriti. (Kol. 4, 6)
3. Govorimo is ſerza ino po reſnizi. Poſhteno naj tezhejo naſhe beſede, zhiſte is zhiſtiga ſerza. „Dober zhlovek is zhiſtiga ſerza govori dobro, hudoben zhlovek is hudobniga ſerza govori hudo; sakaj is obilnoſti ſerza uſta govorijo." (Mat. 12, 35.)
4. Ne naſtavljajmo ſvojih uſhéſ pregreſhnim pogovoram. Ako uho poſluſhalo ne bo, ne bo imel jesik komu govoriti. „Kakor piſhiza, na terd kamen vſtreljena, odſkozhi, ino pogoſto ravno tajiſtiga sadene, ki jo isſtreli: ravno tako hudojesizhnik, ako vidi, de ſe poſluſhavzi od njega obernejo, ſam ſebe sadene, omolkne, oſtermi, in njega ſtrup mu bo na njegovih shnablih vſehnil." (˛Sv. Hironim.)
Ljube duſhe! „Kdor hozhe veſelo shivlenje imeti in dobre dni viditi, naj ſvoj jesik hudiga varje," pravi ſv. Peter (I. 3, 10.), ino to mi vſi shelimo. Podajmo ſi tedaj roke, de hozhemo eden drugiga hudih pogovorov varvati, ſvariti, ino med ſebó ſlabih marnov ne imeti. Glejte, tako bo vſmileni Jesuſ po vſih naſhih potah, v' naſhih tovarſhijah ino per vſih naſhih dobrovoljah v' ſredi med nami, mi pa per njemu vékomaj. Amen.
