sapovédanih prásnikih hozhe. Kdor bres pravizhniga vsroka ali urshoha pridigo ali kerſhanſki nauk opuſtí, mozhno greſhí. — Tak sanikarn kriſtjan posabi Boga ino isvelizhanja ſvoje duſhe; njegovo ſerze vſimu dobrimu odmerje, ino poſvezhujozha gnada boshja ga sapuſií. Od takih Bog po preroku Isaiu govorí: „S' uſhéſami ſo teshko ſlíſhali, ino ſvoje ozhi saperli, de ki s' ozhmi ne vídijo, ino ſe uſhéſami ne ſlíſhijo, ino s' ſerzam ne saſtopijo, ino ſe ne pre- obernejo, ino jih ne osdravim.“ (Djanj. Ap, 28, 27.)
Pogosto se pa na kmetih sgodí, de ni v' zérkvo boshje beſede poſluſhat iti mogozhe. Hud in dalen pot, ſlabo vreme, ſoſebno po simi; ſtaroſt ali kaka bolésn brani nektérim, ſlushbo boshjo obiſkati. Kdor tedaj v' zérkvo ne more, ali je perſilen domá sa varha oſtati, naj vseme ob zhaſi ſvetiga farniga opravila ſv. roshenkranz, ali kake meſhne bukvize, v' roke, ſe proti ſvoji ſarni zérkvi oberne, naj poklekne, zhe more, ino moli. Per poglavitnih délih ſv. meſhe, katere zérkev s' svonam osnani, naj ſvoje miſli s' miſlami meſhnika ſklene, ſvoje molitve s' proſhnjami ſv. kerſhanſke zérkve, s' ſvojimi ljubimi
