6. Neshiza piſhe ſvojimu bratu Blashetu.
- Preljubi brate!
Kako bi ſe tebi sa Tvojo ljubesen sahvalila? Tvoje piſmo do goſpoda fajmoſhtra mi je ſrezho prineſlo.
Rozhno ſim ſvojo nar boljſhi obleko na ſe djala, ki je ſzer losna pa vendar zhedna, ino ſim ſhe do poldné k' njim ſhla.
Ravno ſo bili na verti, ter ſo neke bukve brali. Roko ſim njim poljubila, rekozh: Tukaj imajo, Viſokozhaſtivredni, piſmo od mojiga brata. Hitro ſo bukve saperli, ino v' piſmo poglédali. Lehko ſim ſposnala, de Njim piſmo dopade. Vezhkrat ſo ſe braje poſmehlali. „To je lepo, prav lepo sa tvojiga brata!“ ſo djali, piſmo prebravſhi. Barali ſo me, ali mi Ti vezhkrat piſheſh? Podala ſim njim Tvoji dve piſmi. Tudi te ſo prebrali ino na to rekli: „Dobra otroka ſta, vajni ſtariſhi ſo sa vaj dobro ſkerbeli, de ſo vaj tako zhedno isredili. To vezh veljá, kakor bi vama bili deſet jesér goldinarjev sapuſtili. Ne bom poprej mirno saſpál, dokler ſe vama pomaga. Pojdi le, moje blago dete; bom te dal sopet saklizati.“ Roko njim kuſhnem ino grem.
˛She na vezher tiſtiga dne pride ſtari ſtreshe miloſtliviga gojpoda, rekozh, naj v' grajſhino pridem.
Na ravnoſt ſim s' njim ſhla. Gredé mi je pravil, kako ſe naj per goſôdi vêdem, ino me v' verlo ſtanizo peljá. Miloſtlivi goſpód ino goſpá ſta sa miso ſedela. Tudi goſpod fajmoſhter ſo sravno bili. Perklonila ſim ſe miloſtlivimu goſpodu ino goſpodu fajmojhtru, ter miloſtlivi goſpej roko poljubim. Prijasno ſe mi naſmehlajo, rekozh: „Rada bi peſterno dobila; bi hotla ti per meni oſtati?“ O miloſtliva goſpá! ſim djala, ino ſolse ſo mi v' ozhi perigrale. Niſim mogla dalej govoriti: „Noj ſo rekli, pa oſtanejh per meni; ino zhe ſe dobro noſila, bom prihodno sa tebe ſkerbela.“ Roko jim poljubim. Maje ſolse ſo ſe na njo
