pa vendar mi verjamejo naj de nekoljko sa tega del, ker moje ſerze preveliko obzhuti. Vſaki den pa sa Njih molim, naj Njim Bog vſe obilno poverne -- kar gotovo tudi ſtoril bo.
Naj sa slo ne vsémejo, de verh ſvoje sahvale ſhe kaj ponishno poproſim. Moja ſeſtra je sdaj pazh prav vboga, sapuſhena dekliza. Jes ſim njeni ſtarſhi brat; sa njo bi ſkerbeti moral. Pa moj Bog! ſam ſim nar vezhi ſirotej. Jokal ſim ino prav is ſerza molil, naj mi Bog vendar na miſel da, kaj bi mi bilo pozheti. Sdaj mi v' glavo pade, Njim piſati, naj ſe nje vſmilijo. Oh sa boshjo voljo ino prav is ſerza ſvoje duſhe Njih proſim: naj ſe vendar vſmilijo vboge sapuſhene ſirotize! -- Veſelo saupam, de bojo to ſtorili, ino Njim ponishno roko poljubim, ter Njih po otroshko ſpoſhtujem
- Njim, viſoko zhaſtivredni
- nar hvaleshnejſhi
- Blashe Mlinarizh.
V' ˛Senoshizhi 2. roshnika 1834.
