54
na mesti Boga svojih grehov, zaslisi pcr spovedi. kako hu dobno je delal, in koljko vsmilenja njemu Bog da; kaj pa tudi on storiti ima, de se z Bogam spravi. Veselo sacuje v imeni božjim recene besede: „Zaupoj moj sin — moja hcer — tvoji grehi so ti odpušeni." Kakor hitro spovednik izre cejo le te kratke besede: „Jaz te odvežem tvojih grehov v imeni Oceta, Sina ino svetiga Duha," so tudi grehi izbrisani v bukvah božje pravice, izbrisane vecne štrafe, posvecjoca gnada božja se spokorniku v serce vlije, meriva duša spet za Boga oživi, ino clovek zadobi sladek mir dobre vesti. Zgublen sin je zopet otrok božji, brater Jezusa ino dedic nebeškiga kralestva. To oblast je Kristus svojim namestnikam dal, ko je djal: „Prejmite svetiga Duha. Kterim bote grehe odpustili, so jim odpušeni; ino kterim jih bote zaderžali, so jim zaderžani. Jan. 20, 21 — 23. — Oh naj bi bila naša spoved vselej tako resnicna kakor ponižniga cestnarja (col narja^), ne hinavska kakor prevzetniga farizeja — nase za- dostvanje ino poprava storjene krivice tak stanovitna, kakor Caheja, koljko veselje bi imeli nad nami angeli božji, ki se veselijo nad grešnikam, kteri pravo pokoro stori. Luk. 15,10.
4. Skuz pregreho smo se Boga, izveličarja svojga locili, slmz resnicno pokoro se zopet z Bogam spravimo. Kakor si pa prijatla v spravi lepo roke podasta, se objameta in lju beznivo skupaj vecerjata, tako nam tudi vsmileni Jezus v zakramenti presvetiga rešniga Telesa stori, kakor sam pravi: ,,Moje meso je res živež, in moja kerv je res pjaca. Kdor zavživa moje meso, ino pije moje kerv, v meni ostane ino jaz v njem." Jan. 6, 56 — 57. V tej presveti vecerji se skle nemo z Jezusam božjim Sinam, ino po njem z Bogam Oče- tam, ter postanemo vecniga živlenja deležni, po obljubi Je zusovi: „Kakor je mene živi Oce poslal, ino jaz skuz Oceta živim, ravno tak bo tudi on, ki mene vživa, živel zavoljo mene." Jan. 6, 58. De v dobrim ne vslabimo, pomoč od Jezusa dobimo premagati svoje slabe nagone. „Jaz sim vin ska terta, vi mladike. Kdor ostane v meni ino jaz v njem, on rodi veliko sadu, ker brez mene kaj storiti ne morete." Jan. 15, 5. — Oh de bi tudi vselej vredno h božji mizi pristopili! „Kdor po nevrednim je" ino pije (presvet zakra ment zavžije), si sam svojo obsodbo je ino pije, ker Gospo- doviga telesa (od druge jedi) ne razloci. — Človek naj sam sebe presodi, ino potlej naj je ta kruh ino pije ta kelh.
