visto vodo, de MM ljudje ne Boga ne sam lebe prav spoznali; Mreno voljo je popačil ino svet t olj ko pohujšal, de je že pervi sin Adama ino Eve, hudoben Kajn svojiga blagiga brata Abelna iz zavida (nevošlivosti) vmoril. Pač zalost ino nesreča za perve sta riše, kaj takiga včakati! Pa več ko je bilo ljudi, veči tudi pohujsanje. Ino kedar je Bog videl veliko hudobo ljudi na zemli, ino de njih misli le v hudo gredo, se mu je milo storilo, de je človeka stvaril, ter je rekel: „Potrebil bom človeka, kalerga sim stvaril, is žemle; zakaj zal mi je, de sim ga stvaril." I. Mojz. 6, 5 — 7. Kar je Bog izrekel, se je zgodilo; ves pervi svet se je potopil. — Glejte zalost ino nesrečo!
2. Noe ino njegova zlahla — samih osem peršon pravič nih je pravici božji odjišlo. Pomnožili so se zopet, pa tudi pohujšali, ino velikanski Babilonski turn, v spomin svojga napuha pozidali. Njih ošabnost ponižati jim Bog besedo alj jezik smede ino ker se v besedi nezastopijo, ljudi na vse kraje sveta razskropi. Dalej pa, ko so se razskropili, hujši so pozabili svojiga Stvarnika, pozabili svoje duše, ter celo vedeli niso, zakaj jih je Bog stvaril. Od pregrešniga živlenja slepi so praviga Boga zgubili, od telesniga veselja pjani so si podob naredili, jih po božje imenovali ino častili kakor Izraelci zlato tele v pušavi rekoč: „Toje naš Bog." Daleč od pravlga Bogu so jeli drugi sonce ino mesene moliti; — še dalej so zajdli ino molili ogenj pa vodo; — še dalej veter ino pii, tudi mertve ljudi ino neumno živino, clo kače, ka men ino les v podobah. „Nesrečni so — uči sv, Duh — ki v merlvo postavljajo svoje zaupanje, ktiri bogove imenuvajo, kar so človeške roke naredile. Umeten delavec na les (podo- bar) odžaga kako zadelavno drevo, mu skorjo odlupi, ga obdela prav čedno, ter naredi iz njega kako posodo za vsak danjo pripravo. Žagovino ino treske na ogenj verže ino si skuha jed. Kar še lesa ostane, si izdolbi, kedar vtegne, kako človeško podobo, alj ga vpodobi ktirej živali, ga omala ru- dečo, mu Špranje (mekece) zamaže. Po tem si pojiše kak kraj, ino podobo na steno pribije, de se ne zverne, ker ve, de si sama pomagati ne more. Ino vender se ne sramuje mertvo podobo prositi za dnarje, za ženo, za otroke. On prosi slabo stvar za zdravje, prosi mertvlga za živlenje, želi pomoč od nespametniga, ino srečo na pot od tiga, kar samo hoditi ne more. Človek je boljši kakor maliki, ktire časti;
