mormo sami sebe ino svoje domace varvati. ako se nocemo Bogu zameriti ino nesrečni biti. Razvaditi se je lehko, alj odvaditi se je gorje.
5. Peta zamera božja je osabna (preštimana) noša v obla- čilah, ki niso po nasim stani, ne po našim premozenji. Bog je ljudem oblačilo sa pokoro dal, de svoj sram spodobno pokrivajo, se zime ino vrocine ohranijo, pa spoznajo, kte- riga stanu so. Kdor pa narobe obrača, se nesramno oblači, svoj stan zakriva ino se tiga sramuje, kar mu je dober Bog- odločil, sami lehko sodite, de se Bogii zameri. Svoje dni si je dekle samo rokavce ino janko napredlo, mati je krilo svoje matere nosila, ino svoji hčeri izporočila: tako tudi oče sukno svojimu sinu. Zdaj si pa za ene groše kaciga šutne- čiga sroteja kupi, živarju alj šivili vec plača, kakor je roba vredna, pa tudi ne sme z takim merčesam ne na sonce, ne na dež, Taka obleka ni za zimo ne za vročino, ker ne greje po zimi, po leti se pa vsak put na nji pozna, maku podobna, ki ga veter popiha, ino nam pravi, de en mak velja, ino za drugo ni, kakor za oči, de pohujšanje dela. Marskatero ženstvo košato prišumi, de se nje na pragi zogniti ne mo reš. Mislil bi, de je kaka gospodična, ko bi ne vedel, de je vbogiga bajtlarja hčer, ki doma ne slano je ino ima okne r. slamo zateknjene. Pa tudi mladenči se nosijo po gosposki šegi, lulo poprej v zobeh, kakor molek v rokah. Na stare dni ši za čem kruha kupiti ni. Manj ko ljudje veljajo, ošab- nej se nosijo, zakaj le prazno klasje visoko glavo nosi. Pa metni ljudje se tudi po pameti oblačijo, ino ne hodijo v štacuno svoje vrednosti kupvat. Imenitni cesar Rudolf, mo gočen prednik našiga cesarja si je sam sukno kerpal, ter je spoznal de okerpan hoditi je lepo, gerdo pa raztergan ino capast biti. Naši ljudje pa rajši raztergani hodijo, ker se kuplene cunje, še tako lepe, kerpati ne dajo. — Glejte, taka gizdost in prevzetija je velika božja zamera, ino takim se zgodi kakor Kristus govori: „Kdor se povišuje, bo ponižan." Te zamere so krive, de naše prošnje ino molitve vslišane niso.
III.
Pogosto jc pa ludi Bog kriv, de človeka ne vsliši. Človek prosi za dobro srečo, alj toča mu polje ino vinograd zatere. žvino huda bolezn pobere, ogenj pohištvo in premoženje zažge. Kako pa je to? — Le poprašaj poterpliviga Joba, ino p ovedal ti bo: „Bog je dal, Bog je vžel, kakor mu je dopadlo.
