912
varvati, ter pravi: „Ako kdo meni, de je pobožen alj boga- boječ, pa svojiga jezika v berzdah nima, svoje serce polno gerdih misl, zavida, jeze ino sovrastva ima, on sam sebe goljfa; vsa njegova pobožnost alj andoht je prazna." — Krist jani ino kristjane, kteri scer radi v cerkev hodite, se v cer kvi radi pomudite, se rajsi pa doma hud jezik imate, se med sebo vjedate, po soseski zdražbe delate, ljudi opravljate, ino če vas kdo posvari, se nad njim hudujete ino Bogu na perste stejete, koljko svetih maš slisite, blagoslovov prejmete, roženkrancov požebrate i. t. d. ali kaj čujete, kaj sv. Jakob pravi: ,,Vaša služba božja je prazen klas, ako jezika v ber zdah nimate."
3. Po keršansko prav živeti še ni zadosti se samo hudiga varvati ino pa božjo službo opravljati; to je še le cvetje, h cvetja mora sad prizoriti, ino to so dobre dela po nauki svetiga Jakoba, ki uči: »Čista poboznost (andaht), pred Bo• gam Očetom brez madeža je zapusene srole ino vdove objiska- vati, jim v nadlogah pomagati, ino se pred Hm svetam (pred ljudmi) neomadezaniga (brez vse krivice) ohranili." Kdor to stori, ino na tim sveti brez greha živi, on prav Bogu služi. — Mi se kristjani imenujemo, ali smo pa tudi v resnici pravi, Bogu prijetni kristjani? Poglejmo dones svoje rav nanje, ino presodimo, ali znaminja praviga keršanstva naj demo?
II.
Vsaka reč svoje znaminja ima, po katerih se prava od goljufne — pristna od lažnive spozna; ravno tak tudi prava keršanska čednost od hinavšine. Troje, posebnih znaminj imamo, po katerih praviga kristjana spoznamo:
1. Veliko veselje do boijih naukov. Dober otrok nauke svojga očeta rado posluša; če mu herbet oberne, kedar ga uči, dobro dete ni. Kako bi bil pa ti priden kristjan, ki od pridge iz cerkve greš, namesti h keršanskimu nauku, v kerčmi sediš, alj pa v cerkvi per božji besedi dremles. Pač veliko jih strašna beseda Jezusova zadeva: „Kdor je iz Boga, po sluša božjo besedo, za to njo vi ne poslušate, ker iz Boga niste." Jan. 8, 47. Kdor pa iz Boga ni, tudi božji otrok tudi pravi kristjan ni. — Podložniki, kteri^povelje svojga kralja alj cesarja ne radi poslušajo, ino kedar se jim cesarske
