Stran:Slomsek Apostolska hrana.djvu/214

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran ni lektorirana

veličastvo ino bogastvo— oh. kako minlivo je vse! — Vceraj je bil premožen, ino dones berac; vceraj še zdrav ino mlad — ne more dones več vstat! Kakor senca clovek memo gre. in kakor dim zgine vse posvetno. Le samo Eden je, ki se ne spremeni; — ino ta si Ti neskoncni, vecni Bog! Poprej ko so gore bile, prej ko je stvarjena zemlja in svet, od veka do veka si ti, Vsigamogočni, Vecni! Tvoje leta, o Bog, so za nas vecnosti. Zemljo si osnoval, nebo je delo tvojih rok. Vse stvari prejdejo, ti pa ostaneš; kakor oblačilo se posta rajo, ti pa si brez vsake premembe, tudi sence kakiga pre- menenja per tebi ni. To nas sv. apostel Jakob v svojim pismi uči, ino opomina, naj bi tudi mi stanovitni bili v tim . kar smo per velikonočni spovedi obljubili: hudo zapustiti, ino storiti dobro.

I.

1. Sv. Jakob, mlajši imenovan, Marije Kleofe sin ino sestran Jezusov po človeški natori, je pervi škof v Jeruza- lemi bil. Imel je v skerbi vse kristjane, posebno pa one ki so bili Judovskiga rodu. Videl, kaj od nevernikov terpijo, vedel kako hude skušnjave imajo sveto vero zapustiti, se je za njih stanovitnost bal. Piše jim torej imenitno pismo, polno lepih naukov, jih k stanovitnosti opominvaje rekoč: »Pre­ ljubi! vsak dober dar, ino vsako popolnoma darilo je od zgo­ raj dol, pride od Očela luči, ktiri se ne premeni, per ka­ terim tudi sence preobernenja ni.'C Ne mislite torej, kakor bi bil zdaj drugi Bog, ker vas terpeti da. Bog je zmiraj tisti. — Kakor je pa Bog nepremenliv, tako premenlivi smo mi. Dones obljubimo rajši tavzenkrat vmreti, kakor z enim samim grcham Boga zaliti; alj tavzenkrat grešimo poprej ko bi en samkrat pripravleni bili iz ljubezni do Boga voljno vmreti; dones sklenemo sveto živeti, jutre pa spet z hudob­ nim svetam potegnemo. Oj nestanovitnost! o nehvaležnost za toljko dobrot ino milost, ki smo jih od Očeta luči prijeli!

2. Kristus je Jude pred vsimi drugimi v kralestvo svoje svete cerkve poklical. Kteri so vervali ino se dali kerstiti, so bili pervina novih stvari. Za to pravi sv. Jakob: „To vesle, preljubi moji bratje! de nas je Bog prostovoljno, ne de bi mi kako pravico bili imeli, prerodil sku% besedo resnice, svojiga božjiga nauka, de smo pervi novorojeni otroci božji."