199
Od pokoršine.
Branje v/. I. lista sv. Petra. 2, 11—19.
■Srecen bi bil svet, naj bi pokoršina bila na sveti gospo dinja. Adam ino Eva sta dala pokoršini perva slovo, ino sta si skuz to lep raj v dolino ternja ino solz premeni la. Ne srečen je od tiste dobe vsak kraj, v katerim nepokoršina gospodini; ona srecno hišo Oceta nebeškiga jamo razbojni kov stori. Vsmileni Jezus, izvelicar naš, si je pokoršino to- varšico izvolil, njo je iz nebes na zemljo z sebo pripeljal, ino nam je pokoršno do smerti prelepo pokazal, pokorn do smerti križa; njo je pa tudi svojim izročil. Za tiga stran nam sv. Peter v svojim pervim pismi pokoršino toljko lepo priporoca, de se spodobi njegove besede dobro pomisliti.
I.
1. Sv. aposlel Peter v denašnim branji kristjanam dve reči pred vsim naroca: čistost za se, lep izgled za druge; v ti m se mora keršansko živlenje pokazati. »Preljubi! prosim vas, ne pozabite, de ste plujci ino popotniki na tim sveti; čisto ino spodobno torej živile, ino zderzile se mesenih, nečistih %elj, katire se zoper duso vojskujejo, zdravi pameti nočejo biti pokorne, ampak omamijo um ino našo voljo v železje prepovedanih nagonov vklenejo: opomina sv. apostel. — Pač prav ima; kjer je per človeku nečistost gospodinja, tam ni sveta pokoršina doma.
2. Sovražni neverniki so kristjane mnogoterih hudobij dolžili, kakor hudobni jeziki znajo; za to jih sv. Peter opo mina ino njim lepe izglede dajati priporoča, rekoč: ,,1 maj te lepo zaderzanje med neverniki, naj tisti sovražniki, kteri vas obrekujejo kakor hudodelnike, vase dobre dela vidijo, ino Boga častijo v dan objiskvanja, kedar jih bo z svojo gnado
