11
■Bog je človeka sivaril, de bi njega spoznal, častil, ljubil, molil, njemu stužil ino izveličan bil. „To je vecno živlenje, tJe spoznajo tebe (Očeta) samiga praviga Boga, ino Jezusa Kristusa, kleriga si poslal-'— uči Kristus. Joan. 17,3. „Bog hoče, do bivsi ljudje {zveličani bili, ino k spoznanju resnice prišli." I. Tim. 2, 4. Ino lepo od tiga sv. Avguštin govori: Človek je rojen, de bi Boga, svojo nar veči dobroto spoznal, ino ko je Boga spoznal, njega ljubil; kedar njega ljubil, tudi posedil ino njega vekomaj vžival. — Ti si nas za sebe stva- ril; za to je naše serce nepohnjno, dokler ne počiva v tebi, o Bog."
Vi stariši torej, otrok pervi, pa tudi nar imenilneji uče- niki. ucile svoje ljube otrokc Boga prav spoznavali, Boga spoznaje ljubiti ino iz čisle ljubezni Bogu zvesto služiti, v čvrsti božji službi se veseliti ino že na tim sveti srečo vživati, ki njo človeku nikaj vzeti ne more. Ako bo vaših otrok perva ino posledna misel večni Bog, bo tudi njihova časna ino večna sreča gotova.
Pa tudi vi odrašeni odlergajte svoje serce posvetnim, malo- vrednim rečem; zakaj kjer je vaš zaklad, tamo bo tudi vaše serce. Luk 12, 34. Naše serce pa mora per Bogu biti. Povz digujte svojga duha v ved ni molitvi k Bogu, zakaj nespodobi se, pravi sv. Bernard, de se povzdiguje pozemeljsko truplo, ogleduje po nebeškim opetji, se svetle luči veseli, duša pa, ona nebeška stvar, le v pozemelsko gleda ino se po živinsko v luži posvetniga veselja valja. Ali ne veste zakaj nas je Bog stvaril? ,,Vsakiga, ki v moje ime* kliče, sim k svoji časti slvaril"' — veli gospod Bog. Izaia 43, 7. Boga prav spozna vati, njemu spodobno čast ino hvalo dajati je naš sveti, večen namen.
III,
Svoje dni je bilo prašanje, kuj bi bila za cloveka na Um sveti nar veči nesreča? Eni posvetnih modrijanov so djali, de bi bilo vboztvo nar. huje, v katerim si človek pomagati, ne more, kakor bi rad. Drugi so mislili, nar veči hudo bila bi ječa, v kateri še človek sam svoj več ni. Tretji so menili, nar večo hudo bila bi smerl, ki nam vse vzeme, kar nam svet da. Alj vse te časne nadloge in tudi telesna smert so lehko naša nar veči sreča, ako jih po sveti volji božji v dobro
