172
Na svojo kolena pade iuo zahvali dobrotnika svojga, rekoč: ..Nisim vreden toljke milosti! H a j vam bi storil za toljko do broto?" ..Nicesar drujiga. mu gospod reče, kakor samo to, de ne pozabis, kaj sim ti storil. Vsako nedelo se torej k meni uglasi; boš.per meni kosil, iuo mi povedal, kako izhajas. A ko ti bo še kaj potreba, bom ti pa dal." Kaj mislile, ali je bilo to narocilo kmetu po volji? ..Me veseli, de smem priti!"* srecen kmet pravi, ino nelfoljko casa prav skerbno bodi h mizi gospodom. Po malim se pa navelica, le poredkej pride, poslednič clo opusti. Hlapci gospodovi kmeta vabijo, naj pride, rekoc: „Kaj de le ni? Gospod po tebi bara in te želi." Hmet jim osabno rece: ,.Kar mi je dal. mi je že dal, pokaj bi k njemu letal. Dosti je, de vsako le/o enkrat k njegovi mizi pridem." Kaj pravite, ali je tak človek toljke dobrote vreden? Ali si bi upal spel gospoda poprositi, če bi ga kaka sila prijela? — Nehvaležnim Bog srece ne da: tudi kmeta ena nesreca za drugo zadene. V kratkih letah spet ob vse pride, ino beraška palica se mu poda; alj ni več dobrotnika, ki bi ga• resil. ,.Prav mu je! bote rekli; saj nehvaležn clovek drujiga vreden ni." Oh kristjani zanikarui! ali nismo ravno mi tisti nehvaležniki ? Človek po izvirnim grehi obsvojen z duso ino z truplam pogublen biti je per gospodu Jezusi vsmi- lenje najdel, ki je neskončno velik dolg za nas poplacal ne z srebram ino z zlatam, ampak z svojo predrago kervjo. Po- svetivno gnado božjo nam je zaslužil, naj bi lehko časno srečni ino vekomaj izveličani bili. — Poglejte, koljka milost ino dobrota Jezusova! Iuo kaj pa Jezus od nas za vse to želi? ,,To storile v moj spomin!" je djal, kedar je presveto resno Telo postavil. De njega pogošto objišemo, k njegovi sveti mizi pristopimo, obhajamo njegove ljubezni sveto ve čerjo, ino de ne pozabimo, kaj je on za nas storil: to hoče Jezus od nas. ki na altarji per nas prebiva, pripravlen naše prošnje vslišati ino nam pomagati. — Ali ga ne bomo spoznali v presvefim resnim Telesi pričejočiga ?
<?. Ravno tisti Jezus, pravi božji Sin, rojen od Boga Očeta od vekomaj, kterimu miljoni angelov strežejo — ravno oh, kije iz ljubezni do nas prišel na spel, rojen od Marije, na krizi za nas vmerl, ino zdaj na desnici svojga Očeta v nebeškim veličastvi sedi, pred katerim angeli svoje obličje zakrivajo , on kakor Bog ino človek iz gole ljubezni do nas ves ponižen v podobi kruha živi. Vsakdo ga lehko objiše in
