170
I.
1. Bog si jc Abrahama zavod v svoje ljudstvo izvolil. Z svojim očakam Jakobam so se v Egipt zaselili, l<jer jim je Jožef, namcstni kralj, svojim bratom nar lepši kroj dol. Jo žef je vmerl, ino Egipčani so Izraelce hudo čertcli. Huda se jim je godila v ferdi suznosli. Težko delo, pravice pa no bene bilo ni za nje; za to se jih je Bog vsmilil ino jim po slal dva moža Mojžesa ino Arona, Iti sta jih cudoma ravno veliko noc iz Egiptovske sužoosti rešila ino skuz rudece morje v obljubleno deželo skuz veliko pušavo peljala. — Tako Bog pomaga, kedar per ljudeh vsmilenja ni.
2. Lepa je bila obljublena dežela Kanaun; alj težavna ino terda pot skuz neznano pušavo. Slirdiset lel so po cudno pustih krajah hodili. Perv-i vesel kraj, v kateriga so došli, je bil Klim, kjer je bilo dvanaj.it studencov zdrave vode, ino pa sedemred palmovih dreves. Tam postavijo svoje šotore (nte) ino pocivajo. — V strašni pušavi, kjer se celi hribi gorkiga peska nametejo, ino med golim pečovjam po dni hoda zelene trave ne najdeš, je živ studenc velika dobrota, zeleno drevo velik božji dar. (Koljko takih dobrot pa mi vživamo, in Boga tak malo za-nj zahvalimo!)
3. Popotni Izraelci se dalej vzdignejo ino u veliko pušavo Sin pridejo, klira je med Elimam ino goro Sinaj bila, ravno mesene dni po odhodi iz Egipta. Kakor pa ljudje lehko poza bijo, de jim je dobro, tako hitro mermrojo, če jim jc hudo, ter po navadi druge dolžijo, kedar jim vse po volji ni. Tak je množica fzraelcov storila, ki niso živeža dovolj imeli, nad Mojzesom ino Aronam v pušavi rekoč: ,,0h raj bi bili v Egipli pomerli, kjer smo per polnih loncuh mesa sedeli ino se kruha do siliga najedli. Pokaj sta nas v to pušavo pripeljala, kjer bo vsa množica lakote vmerla?" Tako ljudje le staro radi hvalijo, kar so nekdaj imeli, kar zdaj dobriga imajo, pa ne pogledajo. Vsako leto ima svojo nadlogo več alj manj, pa tudi svojo dobroto. Srecen kdor z voljo poterpi; saj Bog svojih ne zapusti.
4. Malopridno ino tugotno je bilo ljudstvo, vsmilen in dober je pa Bog; rajši je storil cudež, kakor bi bil svoje ljudstvo brez živeža pustil. „Glej , reče gospod Bog Mojžesu, kruha vam bom dezil iz pod nebes. Vsako jutro naj gre ljud stvo poberat, ino nabere, kar je za en dan dovolj. Bom saj
