Pojdi na vsebino

Stran:Slomsek Apostolska hrana.djvu/159

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran ni lektorirana

151


imi mm nni y 3>«u3

Od nesramnih pogovorov.

Branje H lisla svetila Pavla na Efeiane. 5, 1 — 9.

JOCar v serei vre*, skuz usta gre: tak sploh pregovor pravi. Kdor tiga ne verjame, naj ljudi poslusa, in zvedej bo, de kjer je serec slabo, tud marn prida ni. So slabi ljudje hude voJje, radi preklinjajo; kedar so dobre volje, pa radi klafajo, ino ne pomislijo, de so gerde besede dusna smert. Kdor kolne, svojo duso zakolne; kdor pa klafa, ne­ dolžno dušo mori; za to sv. Pavl v svojim čednim pismi do Efcžanov kristjane svari, rekoc: „Kurbanje ino-vsa nečistost se nima se imenovati med vami." V strahi božjim se od tega pogovorimo!

I.

Fjfet, imenitno staro mesto v mali Azji na jutrovim, je bilo gnezdo hajdovskiga malikvanja, je pa tudi posebno srečo imelo, de sta dva velika apostelna njemu sv. evangelj oznanvala. Sv. Janez evangelist je v tim mesti na svoje stare dni živel ino vmerl, sv. Pavi je pa trikrat to primorsko mesto objiskal ino Efežane učil. Toljko za ljubo je imel Efežanske kristjane, de jim iz Rima apostolsko pismo pošle, kteriga nekoljko verst smo dones brati slišali,

1. »Bratje! veli sv. Pavl, vi ste preljubi otroci božji; bo­ dile tudi božji pomemavci. Kristus nas je toljko ljubil, de se je iz ljubezni do nas dal vmorili, kakor Klavno darilo; tudi vi ljubite ravno tak Boga črez vse, ino svojiga bližniga ko sami sebe, de bote Bogu prijeten duh po svojim zader- žanji, de bo od ijas lepo slišati ino viditi." Čudež ljubezni božje do nas je smert Jezusova; ona priča , kako močno nas Bog ljubi. Ali ga ne bomo tudi mi ljubili? Svojo ljubezn Bogu ska- žemo, ako se greha varjemo, ki nas sovražnike božje stori.