1419
za sveto sramožlivost skcrbita, ako .se v prico otrok naj po noči a]j po dne nespodobno zaderžita, alj pa pustita, de družina v prico otrok nespodobne reči vganja. Naj bo otrok se tak mlado, gerdo se ga prime rado, kar še ne ve, si bo hitro vrajtalo. — Kako dober kup sveto sramožlivost dekleta predajo, ki se gizdasto ino nesramno oblačijo — mladenči, hi se dekletam nastavljajo! Kdor drugimu spolu nesramno dopasti želi ino jiše, sramožliv ni. Nesraniožlive dekleta — ino pa kuhinske cape; kdo mara za nje? O sveta sramožlivost!
Drugi varh svete čistosti ino nedolžnosti je božji strah. Kdor se Boga boji, ne gresi. „Ne rekaj, okolj mene je tema, stene me zakrivajo, nihče me ne vidi. Ali ne veš, de so Gospodove oči veliko svetlejši ko sonce, ki pregledajo vse človeške pote, brezdna globočino ino nar skrivnejši kote človeškiga serca? Kdor tak misli, bo pred vsim v sramoti za to, ker ni strahu božiga spoznal." Strah. 23, 26 — 31. Bog vse vidi j Bog vse ve; greh se detali ne sme: tako reci za- pelivcu, ki te v hudo nagovarja. Svetiga Jefrenia je ne sramno ženstvo v nečisto djanje hotlo. ,,Pojdi z meno na sred terga" — ji sv. mož reče. „Tam bi naju ljudje videli"
— mu nesramnica odgovori. „Kaj, ji sv. pušavnik reče, ti se ljudi bojiš; Boga se pa ne bojiš, ktiri nas povsodi vidi?"
— Oh presveti boži strah, bodi vselej ino povsodi per nas! Tretji varh svete čistosti je hiler beg, naglo bežati iz
nevarniga kraja. Tako je čisti mladenč Egiptovski Jožef be žal, ino raj svoj plajš zgubil, kakor svojo nedolžnost; tako je poštena Suzana v pomoč klicala, kedar ni dvema pre- šestnikama vbežati mogla. „Vbeži, ako hočeŠ premagati! opomina sv. Avguštin. Tako naj vsi pošteni mladenči ino device bežijo, ki sveto čistost ohraniti želijo; čista nedolž nost je nar dražej dušno blago; cel svet mu zgube pover- niti ne zamore kdor njo zgubi." To imate vedeti ino zasto.- piti, de noben kurbir alj nečistnik ne bo deležu kraleslva Kristusoviga, uči sv. Pavl. Efež. 5, 5.
3. Na poti v srečno večnost nam je tudi krivično blago, ako si ga osvojimo; ono je težko kamnje, z katerim u nebesa ne moremo. Ino koljko je takih posvetnih ljudi, kterih serce po ptujim blagi želi, ter se ne boji krivice. Marskateri vbo- žec misli, de mu vbožtvo pravico da, na polji soseda krasti, po lesi drugih sekati ino poberati, in ne pomisli, de vbožec le kur izprosi, stobodno 7iosi; kar na tihim skrivaj vzemc,
